Dunaj II

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 09:40

Pred leti sem kot poslovnež večkrat potoval na Dunaj. Hitro gor, sestanki, včasih še kakšno dobro kosilo s poslovnimi partnerji, in nato hitro domov. Mesta si nikoli nisem ogledoval. Ni bilo časa, še manj pa volje. Še kadar sem prespal na Dunaju, sem zvečer kaj delal za službo in se mi ni ljubilo gledati mesta. Je pač posebno vzdušje. Kadar si po svetu poslovno, takrat te znamenitosti nič ne pritegnejo. Skrbi pretehtajo željo po ogledih. Gibal sem se v poslovnih območjih z lepimi stavbami, pred katerimi so parkirani dragi avtomobili in kjer je polno zelo lepo oblečenih ljudi. Pogosto je tudi veliko nepristne prijaznosti, saj je glavni motiv druženja vedno kapital.

Tokratni obisk me je presenečal v tem, da bi se s srbohrvaščino skoraj vse lahko domenil. Povsod je veliko naših bivših južnih bratov. In zelo veliko je še drugih narodnosti, ki iščejo preživetje v tem mestu. In vsi so veseli, če jih ogovoriš z njihovim jezikom. Iz bivše Jugoslavije so mnogi pribežali zaradi vojnih razmer ali pa zaradi lažjega zaslužka. Predvsem starejši pa hitro pokažejo žalost, saj je njihovo srce še vedno na jugu, kjer so odraščali. Morajo biti sicer tu, doma imajo še sorodnike in predvsem spomine na mlada leta. Stalno živijo neko razdvojeno življenje. Sicer pa te občutke razdvojenosti mnogi dobro poznamo od naših prednikov. Veliko Slovencev je v 20. stoletju emigriralo v tujino. Celo na druge celine. Ti ljudje nikoli točno ne vedo, kje so doma. Srce je v domači vasi, zakonec in otroci pa na novi lokaciji. Kar nekako s pomilovanjem sem gledal te prišleke. Sam sem kot študent delal vsako leto en mesec v Nemčiji in vem, da ni prijetno živeti razdvojeno. Če damo skupaj turiste in še priseljence, lahko mirno rečemo, da je Dunaj največje neavstrijsko mesto.

Od vseh znamenitosti me je najbolj prevzela tista, ki je ni v vodniku. Kot da bi se je Dunajčani sramovali. To je velik spomenik ruskim vojakom, ki so osvobodili Dunaj. Na tem mestu je bilo drugačno vzdušje. Ne samo turistično. Bolj umirjeno, manj fotografiranja, celo bolj spokojno. Ljudje so mirno hodili in v cirilici brali imena in nekaj verzov padlim vojakom. Starejši gospod je igral na harmoniko ruske narodne pesmi. Kar večkrat sem bil tam. Niti ne vem, zakaj. Vedno je bil tam kak Rus, da sva izmenjala nekaj besed. Neka gospa je celo pokleknila in se tako poklonila svojim rojakom. Nekateri so prinesli rože. Verjetno so se mnogi prišli poklonit svojemu očetu, dedu ali pradedu, ki je tu izgubil življenje ali pa se boril.

Čeprav je že 70 let od konca druge svetovne vojne, je prav, da si priznamo, kako veliko neopisljivega in nepotrebnega trpljenja je bilo. Med nami so še vedno ljudje, ki so to doživljali na svoji koži. Naredili jim bomo veliko uslugo, če jih bomo poslušali in jih poizkušali razumeti. Pa še na Dunaj nam za to ni treba iti.