Na natezalnico z njo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 12. maj 2015 / 09:26

Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava mučilnih naprav iz časa od 16. do 18. stoletja Barbarstvo muk.

»Osem klafter drv sem porabil, pet otepov slame in pol soda katrana, da sem pripravil grmado za čarovnico Anico. A sem pri tem tudi krajcar in pol zaslužil,« razlaga ljubljanski rabelj Hans Heinrich Selinger. Tako se je z javno smrtno kaznijo običajno pri komaj še živem telesu končalo za čarovništva obsojeno žensko, kar je bilo zanjo prej kot ne pravo olajšanje v primerjavi s predhodno torturo. Sodstvo pred tristo in več leti je prav z mučenjem v preiskovalnem postopku prihajalo do priznanja prestopnika, da je moril, izdajal, da se je ukvarjala s čarovništvom, delala točo in jezdila na prašičku na shod čarovnic na Slivnico in tam nadahnjena s hudičem počela čudne stvari. Precejšnja razlika z današnjim časom, ko se pravnomočno obsojenega čaka, da zdrav in pri močeh pride na prestajanje kazni, ali pa do tega sploh ne pride. Seveda pa novodobnih civilizacijskih pridobitev vendarle ne gre primerjati z mračnjaštvom tistega časa.

Letos mineva dvesto let, odkar je Ljubljanski grad postal mestna kaznilnica, v kateri so kazen prestajali obsojenci na do deset let zapora. Veljala je za eno najboljših na tem območju monarhije in je delovala vse do leta 1895, v starem mestnem jedru pod Trančo pa je bil preiskovalni zapor. Občasno so kletne prostore gradu tudi kasneje uporabljali za ječo, v njej pa je nekaj časa preživel tudi Ivan Cankar, ki je izkušnjo kasneje opisal v črtici Sence.

Obletnica je bila tudi eden od razlogov, da so na grad pripeljali potujočo razstavo mučilnih naprav in eksponatov, nazadnje je bila na ogled na Poljskem, ki so jih rekonstruirali na podlagi originalnih predlog, ilustracij in zapisov iz Nemčije, Italije, Španije ...

Priznanje zločina je kralj vseh dokazov

Na gradu so pred odprtjem razstave pripravili voden ogled, na katerem je grajski vodnik Aleksander Jovanovič predstavil načine kaznovanja in pripomočke, ki so jih pri tem uporabljali v tistih časih. V podporo njegovim razlagam sta mučenje v živo prikazala Matej Kadak in Vanja Kretič v vlogah rablja Hansa Heinricha Selingerja in obsojene čarovnice Anice Gorjup. Priznanje je bilo v tedanji sodni praksi kralj vseh dokazov, pridobiti pa ga je bilo seveda moč z mučenjem. Na koncu je še vsak priznal, nam pove star ljudski pregovor. In tako rekoč ga ni bilo junaka, ki se po temeljitem mučenju ne bi izpovedal, samo da bi se to končalo. Brez priznanja namreč ni bilo smrtne kazni. Namen kazenskega prava ni bil, da bi se kršitelj poboljšal, ampak predvsem njegova osramotitev, pri večjih deliktih popoln zlom človeka in v najhujših primerih tudi smrtna kazen. Tako so tudi naprave, ki so na ogled na razstavi, razdeljene v tri skupine: sramotilne naprave za izvrševanje sramotilnih kazni, naprave za mučenje in pridobivanje priznanja ter naprave za izvrševanje kazni, predvsem smrtne. Namen kaznovanja je bil tako bolj izobraževalen, da je oblast pokazala ljudem, kdo je kdo in kaj se človeku lahko zgodi, če krši božji red ali cesarjevo voljo.

Domnevna čarovnica Anica in njen rabelj Hans Heinrich sta na doživet način predstavila vse tri načine kaznovanja. Sramotilne kazni so veljale predvsem za tako imenovane »causes minores«, male kazenske zadeve, kot so prešuštvo, manjše tatvine, pretepanje, klevetanje ... Po navadi so take »sramotilne predstave« organizirali ob nedeljah pred cerkvijo, na osrednjem trgu pred mestno hišo, kjer je bilo veliko ljudi. Modne so bile razne lesene klade, prangerji, železne maske z živalskimi podobami. Mimoidoči so vanje metali jajca, gnilo sadje, jih pljuvali brcali ... Vse z namenom kršitelja javno onečastiti.

Večji delikti, sleparije, kraje, bogokletnosti so v kazenskem postopku od kršitelja že zahtevale prst, več prstov, zapestje, tudi jezik. Večji prekrški, kot so umor, čarovništvo in podobno, pa so za seboj potegnili tudi predhodno mučenje. Težko si je predstavljati grozo in bolečino pri živem telesu, ki jo povzročata napravi za mučenje z vodo in tako imenovani strappado ter razne stiskalnice glave, lomilci kolen, razbeljene klešče, vrhunec sta bila nedvomno čarovniški stol in natezalnica. Na slednji se je dalo človeka »podaljšati« tudi za trideset centimetrov.

Rablji samostojni podjetniki

Preiskovalni postopek je bil vselej ločen od sodnega in se je dogajal za zaprtimi vrati. Prisotni so bili le tožilec, preiskovalec s pisarjem, dva sodna prisednika in seveda rabelj z vajencem. Z mučenjem nad človeškim telesom so dosegali priznanje. Način in čas posameznega mučenja sta bila predpisana z zakonom. Rablji so bili neke vrste samostojni podjetniki, saj so imeli uveljavljen cenik za določene vrste mučenja, mimo njega pa so posamezni krvniki pri svojem delu uporabljali tudi različne lokalne značilnosti in lastno domišljijo. Bili so opazno oblečeni, saj so se jih ljudje izogibali, v cerkvi in krčmi so imeli poseben sedež.

Tisti, ki so preživeli mučenja, so bili tako ali tako za vedno fizično in psihično zlomljeni. Odrobiti glavo je vsekakor pomenilo milejšo smrtno kazen kot smrt na grmadi. Za uspešno javno usmrtitev je rabelj doživel aplavz publike, dogodke pa so tudi dobro oglaševali, tako da na »predstavah« ni manjkalo ljudi. Razstava bo na ogled do konca septembra vsak petek, soboto in nedeljo, ob 18.30 pa tudi v družbi vodnika, rablja ter obtožene čarov­nice.