Ne v glavi, fotografijo ima v srcu

V treh osrednjih galerijah Gorenjskega muzeja je na ogled razstava mojstrice fotografije Andreje Peklaj. Predstavlja tri povsem raznorodne fotografske cikle: Čakam te, Bila sem ptica in Domovanje skrivnosti.

Andreja Peklaj je gospa v zrelih letih, odlična fotografinja, ki se ponaša z naslovom mojstrica fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije in je nosilka naziva AFIAP (artist) pri Mednarodni fotografski zvezi FIAP. Doslej je pripravila 78 samostojnih razstav doma in v tujini in za svoje fotografije prejela sto deset nagrad in priznanj. Na svoji več kot štiri desetletja dolgi fotografski poti se je največ posvečala barvni fotografiji z dia filmi, digitalni fotoaparat je njen spremljevalec šele od leta 2013. Njena izpovednost prihaja najbolj do izraza v krajinski, naravoslovni in popotniški fotografiji. Njena fotografska muza, če za žensko umetnico lahko tako rečemo, je nedvomno Cerkniško polje oziroma jezero. Enkratno in neponovljivo, a vselej, kadar ga obišče, in to je pogosto, drugačno. Tako razmišlja Andreja o jezeru in ljudeh. Doslej je izdala dve odlični fotografski monografiji o Cerkniškem jezeru. Andreja Peklaj ima tudi izjemen čut do ljudi. Tiste, ki jih je nekoč fotografirala, po dvajsetih letih obiskuje v domovih za starostnike. Je fotografinja in človek z veliko začetnico. Pogovarjala sva se o njeni fotografiji in razstavi. Za vse drugo je prostora žal vselej premalo.

Zgodba o začetku vaše fotografske poti je skorajda romantična. Menda ste pred več kot štiridesetimi leti, zadnji dan dvomesečne pevske turneje z APZ Tone Tomšič po Ameriki, tako kot drugi pevci tudi vi kupili fotoaparat, ker so bili ti menda tam cenejši kot doma. Naj verjamemo v naključje?

»Sama ne verjamem v naključja. Nasprotno – kar nekaj dogodkov je dalo slutiti, da je bilo tisti čas nekaj v meni pripravljeno, da se ta nakup zgodi. Pred tem me fotografija, čeprav sem jo spoznala prek brata, ni preveč zanimala. S tistim fotoaparatom sem potem naredila ogromno posnetkov iz nekakšne želje, da bi izrazila, kako sem hkrati zunaj in znotraj sebe. Sledila sem tej potrebi, a kaj dlje od številnih posnetkov kuhinjskega okna nisem prišla. Včlanila sem se v fotoklub pri Planinski zvezi Slovenije in dobro se spominjam, kako težko mi je bilo na društvu pokazati, kaj fotografiram. Nekaj samozavesti sem dobila šele, ko sem poslala eno od fotografij na natečaj v Beograd in takoj osvojila tretjo nagrado.

Že v svojem zgodnjem fotografskem obdobju sem začela hoditi na Planinsko polje. Najbrž veljam za eno redkih, ki so svojo fotografsko pot začeli z diapozitivi. Danes vem, da mi je to zelo koristilo za kasnejši fotografski razvoj. Na kraju samem sem morala narediti posnetek, ki ni omogočal nobenega dodajanja ali odvzemanja več. Nobenih izrezov ni bilo. Diapozitiv je preprosto bil dober ali pa slab. Dolgo sem delala na dia film, šele kasneje sem dodala črno-belo fotografijo.«

Planinsko polje je danes prava fotografska meka, posebno kadar poplavlja ...

»Najbrž je danes res tako. Včasih je bilo precej mirno tam doli. Sama sem s Planinskega polja nadaljevanje hitro našla na Cerkniškem jezeru ...«

… ki velja za vaš večni fotografski izziv. Vaši fotografski kolegi pravijo, da ga ni motiva s Cerkniškega polja oziroma jezera, ki ga vi ne bi poznali, hkrati pa vas jezero z živalstvom in rastlinstvom navdušuje skozi različne fotografske žanre.

»Cerkniško Jezero poznam do podrobnosti. Lahko rečem, da je neko megleno jutro ob Cerkniškem jezeru začrtalo mojo fotografsko pot in usmeritev. V tistih letih sem na jezeru sicer že delala tudi črno-bele fotografije. S prijateljem iz fotokluba sva se precej ukvarjala tudi z infrardečim barvnim diapozitivom. Saj veste, lahko trava postane rdeča in voda turkizno zelena. Vse je namreč odvisno od stopnje toplotne jakosti. Na začetku sem čutila moč, da lahko preoblikujem barvne odnose v naravi, a sem kasneje vedno bolj cenila predvsem naravo tako, kot je, in sem s to tehniko prenehala. V Cerknico pa se seveda vedno znova vračam.«

Po petintridesetih letih se s samostojno razstavo, ponovno na povabilo Kabineta slovenske fotografije, vračate v osrednjo kranjsko galerijo Mestne hiše. V kakšnem spominu imate eno vaših prvih razstav sploh?

»Zelo ponosna sem bila na to razstavo. Pokojni fotografski kolega Marko Aljančič je od vsega začetka spremljal moje delo in me je kot eden ustanoviteljev Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju povabil k razstavljanju. Mislim, da je razstava v meni pustila pomembno sled, dober občutek, ki mi je dodatno utrdil samozavest.«

Tokrat na razstavi predstavljate tri povsem različne fotografske opuse. Kot bi skozi fotografije govorile tri povsem drugačne osebnosti v vas. Če nas v galeriji Prešernove hiše v ciklu Čakam te popeljete v realizem domov za starostnike, lahko v galeriji Mestne hiše v seriji Bila sem ptica spoznavamo Cerkniško jezero v vsej njegovi barvni lepoti iz zraka, v Stebriščni dvorani pa so ob ciklu Domovanje skrivnosti mnogi fotografi ob vaših delih le z občudovanjem vzdihovali. Zakaj tako raznolika fotografinja Andreja?

»Med nami fotografi so seveda razlike, eni bolj sledimo občutkom, drugi fotografije dorečejo v umu. Moje fotografije ne nastajajo v glavi, kot radi poudarjajo za večino fotografov, ampak prihajajo iz srca in so rezultat mojih občutij. Seveda mora biti tudi glava na pravem mestu.

Prepričana sem, da smo ljudje sestavljeni iz več podosebnosti, ki nas različno nagovarjajo, zato je pomembno, da jih prepoznavamo in z njimi znamo usklajeno delovati. Vsi ljudje imamo v sebi vse, le odločamo se, čemu v življenju bomo dali prednost.«

Serija črno-belih fotografij z naslovom Čakam te je zgodba o ljudeh, o večnem čakanju, o življenju in smrti …

»Fotografije sem za potrebe gerontološkega kongresa v Ljubljani posnela pred približno petindvajsetimi leti v nekaj domovih starostnikov na Štajerskem in v Prekmurju. Ob tem ko sem fotografirala za potrebe naročnika – stavbo zunaj, znotraj, kuhinjo, skupne prostore – pa so mene osebno mnogo bolj zanimali ljudje v domu. Pritegnil me je odziv ljudi, kar se vidi tudi na fotografijah. Ljudje so se nasmehnili, izžarevajo veselje, tisti, ki so bili bolj pri močeh, pa so lahko tudi še kaj izdelovali. Nobena fotografija ni režirana, saj za kaj takega preprosto nisem imela poguma. Fotografije so v črno-beli tehniki, ker je bila taka želja naročnika, res pa je, da sem portrete ljudi tudi sama najraje fotografirala v tej tehniki. Bolj je poudarjena vsebina, saj jo barva dostikrat prekrije in ji vzame preveč pozornosti. Še vedno pogosto obiskujem ljudi v domovih starostnikov in velikokrat pri njih z veseljem razstavljam.«

Kot lahko vidimo v vašem drugem ciklu fotografij Bila sem ptica, na Cerkniškem jezeru brez barv ne gre. Te se v različnih letnih časih najbrž močno spreminjajo, mar ne?

»Cerkniško jezero je zagotovo kraj, kjer se vse nenehno spreminja. To me vedno znova uči, da v življenju ni nič stalnega, da sami sebe prikrajšujemo, če želimo stvari obdržati take, kot so, in se ne prepustimo toku življenja. Cerkniško jezero me nikoli ne pričaka tako, kot je bilo ob mojem zadnjem obisku.«

Ali to velja tudi po vseh teh letih, ko jezero in naravne cikle na njem poznate kot lasten žep?

»Jezero je fenomen. V njem se hkrati lahko dogaja več spremenljivk. So letni časi, v katerih je voda ali pa je ni, vsak nivo vode pa razkriva drugačno floro in favno in s tem tudi drugačen barvni sklop. Raznolikost kar kliče po fotografiranju s tal, bližnjih hribov ali iz zraka.

To okolje me vselej napolni in očara z novimi podobami, zato se vedno znova zaljubljam vanj. Resnično čutim veliko milost, da me je življenjska pot usmerila k jezeru, kjer sem pogosto cele dneve preživljala sama. Nikjer ni bilo žive duše. To je bilo posebno doživetje srečevanj same s seboj, čas meditativno-kontemplativnih pohodov v neznano. Ni se mi mudilo, mirno sem se lahko predala občutkom, ki so bili povezani z vsem, kar se je dogajalo v meni in okrog mene. Predvidevanje nevarnosti lahko prikliče strah. Dokler me niso opozorili, se nisem bala ne medveda ne požiralnikov pod ledom, po katerem sem brezskrbno hodila. Danes jezero ni več tako samotno.«

In zaradi želje po fotografiranju jezera iz zraka ste postali sopotnica na motornem zmaju? Dotakniva se cikla Bila sem ptica ...

»Ko je nekaj ljudi izvedelo, da pripravljam monografijo o Cerkniškem jezeru, so me spraševali, ali bodo v njej tudi fotografije z vrha Slivnice, Javornikov ... Ker so pričakovali, da bodo v knjigi tudi posnetki iz zraka, sem se dogovorila za let. Tisti trenutek, ko sem stala ob zmaju, bi najraje zbežala, potem pa sem začutila, da moram to vendarle čim bolje opraviti. Seveda je bilo navdušenje ob tem, kar sem videla s ptičje perspektive, nepopisno, in kasneje sem bila še velikokrat nad jezerom. Vse posnetke iz zraka sem posnela z barvnimi diafilmi.«

Kaj vas je šele pred dvema letoma prepričalo, da ste vendarle poskusili z digitalnim fotoaparatom?

»Pustila sem se prepričati kolegom iz fotodruštva in zdaj je digitalni fotoaparat eden izmed tistih, ki ga tudi uporabljam, kar pa ne pomeni, da sem opustila 'stari' način fotografiranja.«

Ste želeli doseči predvsem učinek slike na platnu?

»Lahko bi rekla, da nisem nič hotela, nobenega koncepta in vizije nisem imela, saj nisem vedela, kaj bo nastalo. Tisto, kar me je zamikalo, so zagotovo barvni odnosi v gozdu, ki sooblikujejo sliko.«

Vselej torej fotografijo naredite na terenu, ne doma ...

»Absolutno sem človek narave, z njo sem rasla. Gre za močan zapis v meni, ki nikoli ne izgine. Spomnim se, da se mi dostikrat niti ni mudilo razviti filmov, ker sem bila v sebi izpolnjena že s fotografiranjem samim. Mislim, da fotograf lahko doseže polno zadoščenje takrat, kadar je energetsko izpolnjen, notranje povezan, celostno povezan z motivom ali z objektom fotografiranja. Fotografski pozdrav 'pa dobro luč' pomeni prav to: notranjo luč in usklajenost s tistim, kar počnemo.«