Zgodbe s konca druge svetovne vojne

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 28. april 2015 / 21:29

Leta 2014 smo prvomajska Snovanja v celoti posvetili stoti obletnici začetka prve svetovne vojne. Tokrat jih namenjamo 70. obletnici konca druge od obeh velikih vojn 20. stoletja. Poudarek je na hudo različnih zgodbah, ki so jih maja 1945 doživljali naši ljudje. Ne le na zmagovalni, tudi na poraženi in včasih prezrti strani …

Podpisani pripadam generaciji, ki je v šolah spoznala le zgodbe zmagovite strani. V osnovni šoli sem imel sošolce iz domobranskih družin, vendar ne oni sami ne drugi o tem niso nikdar spregovorili. V nekaterih družinah o teh rečeh tudi doma niso govorili, kaj šele v javnosti. Slovenska javnost (in z njo tudi jaz) je za poboj domobrancev, ki se je začel že konec zmagovitega maja 1945, izvedela šele iz intervjuja, ki sta ga naredila književnika Edvard Kocbek in Boris Pahor in ga je slednji objavil v svoji tržaški reviji Zaliv oziroma v posebni brošuri te revije, marca 1975, v letu, ko je takratna Slovenija na veliko slavila 30. obletnico zmage. Kakšna bo ta obletnica 40 let pozneje, bomo videli kmalu, gotovo pa bo močno drugačna, bolj trezna in bolj kritična, a najbrž tudi bolj sprta kot spravna.

Sicer pa maja 1945 ni šlo le za zmago partizanske in komunistične strani na eni in hkratni poraz okupatorske in kolaborantske na drugi strani. Slika ni bila črno-bela oziroma rdeče-črna, na njej bilo še veliko drugih barv, zlasti veliko odtenkov sive. Večina ljudi ni bila aktivno ne na eni ne na drugi strani; konec vojne je ta večina gotovo doživljala z velikim olajšanjem, a bili so tudi dvomi in strah. V domovino so se začeli vračati slovenski vojaki, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Teh zmagovalci niso pobijali, a kot se je kmalu pokazalo, so tudi njim namenili usodo drugorazrednih državljanov. Njihovo usodo je raziskovala mag. Monika Kokalj Kočevar, glavna strokovna sotrudnica teh Snovanj. O njihovi povojni usodi nam je povedala: »Slovenski mobiliziranci so se po koncu vojne iz ujetniških taborišč vračali v domovino, med njimi okoli 15.000 težjih in lažjih ranjencev. Povratnike iz zahodnega ujetništva so zbirali v repatriacijskem centru na Jesenicah, iz ujetništva na vzhodu pa so prihajali prek Subotice v Vojvodini. Večina vojaških ujetnikov se je vrnila do konca leta 1945, mnogo, predvsem iz sovjetskega ujetništva, pa se jih je vrnilo nekaj let po vojni, zadnji šele leta 1956. Doma so mnoge čakala zasliševanja in zaničevalni izraz 'švabski vojak' in status drugorazrednega državljana. Usodo mobilizirancev so krojili tudi vodilni ljudje v KLO, saj je bilo od njih precej odvisno, ali se bodo smeli normalno vključiti v življenje. Najhujšo usodo so doživeli tisti, ki so bili dodeljeni enotam SS.«

Pred 70 leti so se začeli vračati tudi tisti, ki so bili iz domovine nasilno izgnani. Ti naj bi se povečini znašli ob boku zmagovalcev, a tudi na marsikatere od njih je padel sum. Če je nekdo preživel nemško koncentracijsko taborišče, je bil že zato sumljiv. Kako mu je uspelo preživeti? Se je udinjal taboriščni upravi in paznikom? No, večina medvojnih izgnancev se je kljub vsemu vračala domov in v svobodo. Drugače je bilo z množico tistih, ki so svoje domove zapustili ravno maja 1945, prostovoljno sicer, a po sili razmer in se podali v negotovo begunstvo. Eden takih je bil Žirovec Anton Žakelj (1907–2006). V zadnjih letih vojne je živel in delal v Kranju, kjer so imeli žirovski čevljarji svoje vojno podjetje, bil je knjigovodja te firme. Večina teh čevljarjev se je maja 1945 vrnila v Žiri. Tone se je odločil za »beg v neznano«. Pot ga je vodila iz Kranja v Vetrinj, nato v taborišča za civilne begunce, na novo se je z družino, ki je začela nastajati ravno v begunstvu, ustalil v ZDA. Od tam mi je kot uredniku Žirovskega občasnika več let pošiljal poglavja iz svojega medvojnega in povojnega dnevnika in iz tega sem izbral nekaj odlomkov iz maja 1945. Dne 5. maja je bila sobota. »Stotine avtomobilov in konjskih vpreg je šlo skozi mesto, vse na sever, v Avstrijo … Popoldne sem šel k šmarnicam v Šmartno. Po molitvi smo se pogovarjali pred cerkvijo. Nenadoma je pripeljal mimo velik črn avto s številko 1A in v njem general Rupnik in več druge go­spode. Veliki črni avto je tudi druge presenetil, ker takih avtov nismo videli med vojno. (Pozneje sem izvedel, da so bili v avtu general Rupnik, njegov voznik Luka Milharčič, dr. Kociper, Rupnikova in Kociprova žena in morda še kdo.) Bolj kot vsi transporti in kolone me je ta avto prepričal, da se res bliža konec … Domobranci so postali zmedeni, prijatelji partizanov veseli. Danes sem videl in slišal toliko razburljivih novic, da so me malo zmedle.«

Ja, koga pa ne bi! Konec vojne je pred vrati, človek bi šel najraje domov, a ve, da ga tam ne čaka nič dobrega. Zato v njem mukoma zori odločitev, da se raje poda v neznano. Predvsem zato, da bi preživel in da ne bi živel pod oblastjo, ki mu je tuja … Konec druge svetovne vojne je čisto po svoje doživel tudi poznejši pisatelj Vladimir Kavčič (1932–2014). Tiste dni še ni dopolnil 13 let, a se mu je zgodila prava avantura. Z vrstnikom sta morala spremljati voz, s katerim so nemški žandarji iz Gorenje vasi med umikom odpeljali svoj tovor na Koroško. Voz in par konj sta nato pripeljala nazaj …

Zgodbe iz maja 1945 so res različne. Smo jih 70 let po njihovem nastanku že zmožni kot take tudi doživljati in sprejemati? Da niso več »naše« in »vaše«, temveč v vsej svoji različnosti pravzaprav vse naše, del naše skupne dediščine.