Spomini na partizanska leta

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Naklo / ponedeljek, 27. april 2015 / 22:48

Cvetka Koželj, Andrej Babič in Martin Košir so v Dupljah pripovedovali o svojih partizanskih spominih in pogledih na današnji čas.

Duplje – V spomin na 70. obletnico konca druge svetovne vojne in na zmago nad fašizmom in nacizmom ter v počastitev dneva upora je krajevno združenje Zveze borcev za vrednote NOB Duplje organiziralo pogovor s tremi še živečimi borci narodnoosvobodilnega boja: s Cvetko Koželj iz Kranja, rojeno v Strahinju, z Andrejem Babičem iz Kranja, rojenim v Britofu, in z Martinom Koširjem iz Gorič, kjer je bil tudi rojen. Cvetka Koželj je delovala v partizanskih tehnikah in bolnišnicah, Andrej Babič je bil večinoma partizan na Gorenjskem, Martin Košir pa je šel v partizane leta 1943 in je bil najprej borec Gorenjskega odreda, nato pa je bil udeleženec pohoda 14. divizije na Štajersko. Konec vojne je dočakal na Koroškem v okolici Borovelj. Na vprašanje, zakaj so se odločili za partizanski boj, so odgovorili, da zaradi domoljubja in sovraštva do okupatorjev, ki so skušali s pomočjo domačih izdajalcev napraviti deželo nemško in uničiti vse, kar je spominjalo na slovensko bit. Če bom že moral umreti, potem hočem umreti doma, je svojo partizansko odločitev komentiral Martin Košir. Andrej Babič se je spomnil dogodka pred osvoboditvijo, ko so ga Nemci ujeli, vendar se mu je uspelo rešiti. Povedal je, da je bilo seme medvojnega sovraštva med Slovenci posejano že pred vojno in da so imeli Nemci že na začetku okupacije po zaslugi domačih sodelavcev vse podatke, kdo simpatizira z odporom. Za Cvetko Koželj pa je bil dan svobode žalosten, saj so morali namesto veselja pokopati mlajšo sestro, ki jo je v zadnjih dneh vojne na robu Udin boršta ubil izdajalec iz bližnje vasi. Nad današnjimi razmerami v Sloveniji so razočarani. Od samostojne države so veliko pričakovali, vendar so bila pričakovanja večinoma utvara. Posamezniki so pograbili družbeno bogastvo zase in povzročili krizo, katere davek plačujemo vsi, krivci pa so večinoma zaščiteni in nekaznovani. Truditi se je treba, da mladim ne bomo ukradli tudi prihodnosti.