
Genocid nad Armenci
Na današnji dan, 24. aprila 1915, se je začel turški genocid nad Armenci. Papež Frančišek ga je ostro obsodil, turški predsednik Erdogan je papeža zato še ostreje napadel. Turki ne priznajo svojega največjega zločina …
Turkom asistirali Nemci
Turški genocid nad Armenci se je začel v Istanbulu, 24. aprila 1915. Tega dne je turški notranji minister Talat Paša (15. maja 1921 ga je v Berlinu ubil mladi armenski atentator Soghomon Tehlirian) ukazal aretacijo okrog 250 armenskih intelektualcev in vodij armenske skupnosti v Konstantinoplu; že v prvi noči so aretirali več kot 2300 Armencev in tako z odstranitvijo elite dobesedno obglavili armensko skupnost. Sledil je pokol v Turčiji živečega armenskega ljudstva, v katerem so Turki pobili poldrugi milijon Armencev. Temu zločinu so po strokovni plati asistirali nemški vojaški strokovnjaki, ki so med takratno vojno svetovali zavezniški turški vojski. S poznejšega vidika se zdi, kot da so Nemci takrat v Turčiji trenirali za svoj genocid nad Judi. Hans Humann, nemški vojaški ataše v Osmanski državi, je izjavil: »Vem, da Turki in Armenci ne morejo živeti skupaj. Ena izmed teh ras mora iti. In za to, kar so storili Armencem, Turkov ne krivim. Mislim, da je bilo to popolnoma upravičeno. Šibkejši narod mora pasti. Armenci so si želeli Turčijo razdeliti; so proti Turčiji in Nemcem, zato nimajo pravice, da bi obstajali na tem ozemlju.« Pruski general Friedrich Bronsart von Schellendorf, ki je bil na čelu turškega generalnega štaba, je šel v besedah še dlje: »Armenec je, tako kot Jud, zunaj svoje domovine parazit, ki izsesava zdravje dežele, v kateri se je naselil. To je bil tudi izvor sovraštva, ki se je prav v srednjeveški maniri razbesnelo proti temu nezaželenemu narodu in vodilo do njegovega poboja.« V Nemčiji rojeni Turek Cem Özdemir (1965), vodja stranke Zveza 90/Zeleni, pa je nedavno izjavil: »Tudi sto let po poboju Armencev zvezna vlada ni pripravljena genocida imenovati genocid. V tem oziru je Zvezno republiko Nemčijo mogoče imeti za naslednico pravnega reda Nemškega cesarstva, takratnega tesnega zaveznika Osmanske države, in torej tudi za nosilko soodgovornosti za poboj.« In še: »Na zadnjem potovanju v Armenijo so me vprašali, ali se bo poleg francoskega predsednika Hollanda spominske slovesnosti 24. 4. v Erevanu udeležila tudi kanclerka Merklova. Poslali bomo nekega državnega sekretarja, kar priložnosti nikakor ne ustreza. Zaradi te neprimerne previdnosti v ravnanju z Erdoganom zvezna vlada zmanjšuje pomen genocida nad Armenci – dostojanstven odnos do žrtev in njihovih potomcev bi bil videti drugače. Tega dejanja ne zanikajo samo Turki, sto let po njem se sprenevedajo tudi drugi.« Sprenevedanja pa ni mogoče očitati papežu Frančišku. Ta se je v nedeljo, 12. aprila, pri maši v baziliki sv. Petra spomnil poboja Armencev in ga odkrito označil za genocid. Dejal je: »V preteklem stoletju je naša človeška družina prestala tri množične in nepredstavljive tragedije. Prva, ki na splošno velja za prvi genocid 20. stoletja, je zadela armensko prebivalstvo … Obeležujemo stoletnico tega tragičnega dogodka, tega silovitega in nesmiselnega pokola, katerega krutost so morali prestati vaši predniki.« Tako je dejal pred armenskimi verniki, ki so bili pri tej maši navzoči. (Vir: MMC RTV SLO) – O teh rečeh bo še veliko govora, prav danes je v armenskem glavnem mestu Erevanu velika spominska slovesnost …
Armenska Guernica
Stoletnica armenske tragedije odmeva tudi na estradni in umetniški sceni. Tako je denimo Armenijo obiskala družina ameriške zvezdnice Kim Kardashian, po očetu Armenke, spremlja jo partner Kanye West, slavni raper, njuna hčerka North in Kimina sestra Khloe Kardashian. Kanye je za ženine rojake uprizoril brezplačni koncert. Super!, poreče kdo, mene pa bolj gane tisto, kar je ustvarila čikaška umetnica Jackie Kazarian, tudi ona armenskega rodu. Hotela je po svoje prispevati k ozaveščenosti o genocidu in armenski kulturi na splošno, zastavila je Project 1915. Nastalo je platno velikih dimenzij Armenia (Hayastan); zdaj je razstavljeno v galeriji sodobne umetnosti Mana v Chicagu, od 17. aprila do 29. maja, potem bo šlo po svetu. Umetnica je ob sliki izjavila: »Nihče ne bi vedel, kaj se je zgodilo v Guernici, če ne bi bilo te slike.« In še: »To je zelo prvinski, čustven projekt. Tako kot vsaka umetnina, ki tematizira bolečo preteklost, je namenjen spominjanju, celjenju ran in izobraževanju, ki bo prineslo boljši svet.« Da bi ga le!
Ob svetovnem dnevu knjige
»Tudi slabe knjige so knjige, in zato svete.« To je izjavil nemški pisatelj in nobelovec Günter Grass (1927–2015), umrl je 13. aprila. Z njegovo izjavo se najbrž ne strinjamo vsi, a ima svoj pomen. Včeraj (23. aprila) je bil Unescov svetovni dan knjige.