Pomoč in prazniki

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 9. april 2015 / 10:02

Pretekli teden smo pisali o možnostih, ki jih imamo danes na razpolago v družbi, če oz. ko zaidemo v daljše težave, ki jih kar ni in ni konca. Problemi, ki se nam kopičijo in ki jih sproti ne razrešujemo, prej ko slej postanejo neobvladljivi. To zelo dobro vemo iz službenih nalog kot tudi iz domačega, družinskega življenja. Preprosto: če ne opravljaš dobro službe, jo izgubiš, če pa doma nekdo ne pospravi za sabo, mora to narediti nekdo drug. Tisto kar moramo narediti, moramo pač narediti. Podobna logika je pri reševanju čustvenih zapletov, ki se ne razrešujejo in nato z vso silo udarijo posameznika. Najbolj to občutimo v zakonskih/partnerskih odnosih in v vzdušjih, ki jih ustvarjamo za našimi štirimi stenami.

Od vseh »mojstrov«, ki so nam na voljo, smo sami sebi še najboljši strokovnjaki za reševanje naših zapletov. Kdo nas bolje pozna kot mi sami sebe ? Nihče. Pa vendar je človek vedno v svoji zgodovini iskal pomoč zunaj sebe. Pot do sebe je včasih prezahtevna in mnogi se je ne lotijo nikoli. Rajši ostajajo v starih navadah. In tako mine življenje, ne da bi se upali spreminjati in zaživeti drugače, kot smo navajeni. Pa čeprav nam ni najbolj prijetno. Smo se kar navadili potrpeti.

Od nekdaj človek sluti, da sam sebe ne pozna v vseh svojih globinah. Ker smo ravno zaključili največje verske praznike v naši deželi, moramo zapisati, da odkar vemo za naš obstoj, smo vedno iskali pomoč tudi preko religij. Pošteno moramo tudi zapisati, da so spoznanja, ki nam jih lahko prinesejo religije, najstarejša, ki so bila v pomoč človeku. Ljudem, ki dobivajo moč in smisel za svoje življenje v religijah, se je lažje spopadati s sedanjim trenutkom in s prihodnostjo. Tudi je res, da je prevladujoča religija v naši deželi močno vplivala na našo kulturo: težko si predstavljamo veliko noč brez pirhov in pisanic, šunke, pirhanja, potice in voščil, ki si jih podarimo. Hvala bogu je ideološka nastrojenost proti religiji popustila in si jo lahko svobodno izbiramo in živimo. Pač stvar posameznika. Naši sosedje so muslimani in meni je to le vir spoznavanja njih in njihovih navad. Nikoli to ni bil niti pomislek spora. Raziskave po vsem svetu so zelo enotne o pozitivnem vplivu religij na zakonsko zadovoljstvo, na lažjo vzgojo, na človekovo srečo, celo na blagostanje. Seveda to velja v povprečju.

V večini primerov nam je religija v pomoč. Torej se mora odraziti v boljšem življenju tu in sedaj. Koristna religioznost se mora poznati na mojem boljšem počutju, na mojem boljšem zakonu in na boljših odnosih z ljudmi, ki me obkrožajo. Najprej mora biti meni v pomoč. Dogodi pa se tudi, da je samo še religioznost, z ljudmi smo pa skregani. Takrat nekaj ni dobro.

Upam, da so vas pretekli (verski) prazniki povezali in da ste se imeli lepo v pripravah. Da ste hitro čistili, pekli in kuhali, ter počasi in ne preveč jedli. Ter se veliko smejali. Če nam je kaj spodletelo, bo tu kmalu 1. maj in bomo lahko popravili naše napake.

Komentarji (1)

Rastko Pastirk

Seveda je to govorjenje na splošno. Takole katoliško kot se nam zdi. Gospod Bog in njegov sin Jezus zahtevata konkretna dejanja (talenti, blagri). Da bomo Jezusove priče, moramo delati in pričevati, ne le biti katoliki ali kristjani na papirju, ampak aktivne Jezusove priče v življenju. Od izpolnjevanja in sadov bomo sojeni, ne od (praznega) govorjenja. To velja od vsakega, tudi od (nad)škofov in kardinalov... Sicer bomo pa videli, ko bo čas dopolnjen, kdo bo prvi in kdo poslednji...

2015-04-11 10:50:39