Povej mi, kaj bereš

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 7. april 2015 / 10:19

In povem ti, kdo si. No, ni tako enostavno. Bi bilo potrebno vedeti več o človeku. Ampak tudi izbira knjig pove nekaj malega o človeku. Nekateri radi beremo raznovrstno, drugi prisegajo na klasike, tretji berejo modne knjige, kuharske knjige, strokovne knjige. Nekateri sploh ne berejo. S knjigami je tako kot s hrano. Imamo najljubšo, ampak včasih poskusimo kaj novega. Lahko nam je všeč, lahko ne. Vendarle ne vemo, dokler ne po­skusimo. Avtorji knjig računajo na naš raznolik okus. Kar je všeč meni, ni rečeno, da bo všeč vam. Včasih smo razočarani, ko čakamo na uspešnice in potem niso to, kar smo pričakovali. Včasih ne razumemo, zakaj so ljudje navdušeni nad knjigami, v katerih sami ne najdemo ničesar. Najbrž so nekatere uspešnice bolj rezultat reklame kot prava vrednost. Imamo knjige, ki jih primemo, vonjamo, prenašamo od kuhinjskega pulta do nočne omarice. In v moderni dobi tudi takšne na klik. Besed je vedno več, vendar se njihova kvaliteta ne meri po količini. Včasih so več vredne slike. Odvisno od avtorja in sporočila, ki ga želi predati bralcem. Všeč mi je, da knjiga praznuje. Pravzaprav je njen praznik odvisen od nas. Knjiga praznuje, ko beremo, ko kupujemo knjige, ko jih razstavljamo, si jih izposojamo, si jih delimo, jih razstavljamo ali se o njih pogovarjamo. Knjiga praznuje, ko otroci potnih dlani in tresočih glasov deklamirajo njene pesmi. Ko stopajo na oder po priznanja za opravljeno bralno značko. Knjiga praznuje tudi takrat, ko se nejevoljen fantič prebije do zadnje strani domačega branja. In zadovoljen vzdihne, kot da je splezal na goro. Mogoče bo nekoč nekje govoril o tem vzponu. Lahko, da bo hvaležen, da je bilo branje nujno, ocenjeno in zahtevano, saj ga sicer ne bi opravil. Ali pa bo začuden spoznal, da je ta ista knjiga, ki je mučila njega (ali on njo), za nekoga na tujih tleh edini stik z domovino in zato vredna veliko več. Bralna značka je nekaj, o čemer se govori vsako leto. Je kot stara, dobra vila branja. Podelitev priznanj veliko pomeni mladim bralcem. Vedno jih muči radovednost, kdo bo gost na prireditvi, mlajši občudujejo, večji sprašujejo. Nekam v spominski predal spravijo podobo, glas, misli gostov. Moja najljubša (precej uporabna za današnji čas) je misel Andreja Rozmana - Roze: »Kolikor časa čitaš, toliko časa gledaš televizijo.« Otroci so seveda malce zgroženi nad to mislijo, starši pa jo s pridom uporabljamo, vsaj nekaj let. Doživetja sodijo h knjigam. Po njih so prepoznavne knjižnice, ki skrbijo za svoje mlade in odrasle bralce. Pravljične in ustvarjalne urice, predstavitve knjižnih novosti, zanimivi gosti s svojimi izkušnjami, knjižne uganke, bralni nahrbtniki, počitniška srečanja in še veliko raznolike ponudbe najdemo v knjižnicah. Zaradi cen, ki obvladujejo tudi knjižni trg in so mnogim previsoke, so knjižnice pravi kraj, kjer lahko nahranimo bralca v sebi, tako rekoč brezplačno. Razen v primerih, ko pozabimo na vračilo in nas kot skrbni gospodarji knjig spomnijo, da jih potrebujejo tudi drugi. Pogovori s knjižničarji so podobni pogovorom s farmacevti v lekarni. Informativni, neobvezujoči, človeški, sproščeni, poučni, zdravilni. Včasih vedo prej kot mi, ali nam bo knjiga všeč ali ne … Knjižnica in slaščičarna, to dvoje je prava kombinacija, vseeno, kateri dan in v kakšnem vrstnem redu … Tudi otrokom je všeč, saj se čas v obeh primerih malce ustavi. Naj knjiga praznuje tudi v našem domu. Dajmo ji mesto, da jo vidimo, uporabljamo, da z njo rastemo, potujemo in živimo. Nič hudega ni, če nismo vsi v družini strastni bralci. Včasih zadostuje en sam človek, njegovo navdušenje, njegov dar za pripovedovanje. Lepo je, če se misel širi. Zato je vsaka knjiga začetek dolgega potovanja od človeka do človeka. Ali pa potovanje k sebi. Vse najboljše, draga knjiga.