Stric in oče

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. april 2015 / 20:38

Kri mora kdaj tudi zavreti, 1. del

Igor se je rodil v glasbeni družini. Oče je igral na veselicah, njegova brata in sestri pa so svoje glasbene darove podarjali tudi bolj klasičnim glasbilom. Nekoč, star je bil pet let, sta se z očetom vračala z neke prireditve. Igor je sedel zadaj na mopedu in se trdno oklepal očetovega pasu. Dve ali tri piva preveč, morda tudi kakšen kozarček žganja, na nekem ovinku je moped zaneslo pod cesto. Očetu ni bilo nič, Igorju pa je zmaličilo peto. Sledilo je več operacij, zdravniki so sicer dejali, da bo vse v redu, a ni bilo.

Kosti se niso na pravi način zarasle skupaj, zato je opazno šepal. Že kot otrok je moral pogosto požreti solze, ker so ga vrstniki zasmehovali. Bil je trmast, zagnan in vztrajen, ni dovolil, da bi mu telesna hiba vzela voljo do življenja.

Kasneje se je izučil za električarja, a ker ni bil najbolj spreten, ko je bilo treba plezati po lestvi, je šolanje nadaljeval, dokler ni diplomiral na fakulteti. Edini šport, pri katerem je bil nepremagljiv, je bilo kolesarjenje. Kot doma se je počutil tudi v vodi.

»Pri nas smo bili zmeraj zelo glasni, žal pa se nismo nikoli pogovarjali. O nesreči, ki jo je zakrivil oče, pa sploh ne. Edino po tem, da je vedno več pil, sem sklepal, da mu ni vseeno. Kadar je kakšen ''zunanji'' vprašal, kaj je narobe z mojo nogo, se je mama izgovorila, da ''tako pač mora biti''. Niti z besedico ni omenila, da je bila kriva pijača. Lahko bi bil srečen in vesel otrok, vem, da bi bil! V meni se je kuhala zamera, če sem le mogel, sem se očeta izogibal. Brata, ki sta šla po njegovih stopinjah, sta se iz moje ''drugačnosti'' rada norčevala. Mogoče tudi zato, ker sem bil družinski grdi raček, saj sem takrat sovražil kakršno koli glasbo. Ko sem se vpisal v srednjo šolo, se mi je oddahnilo, saj sem se preselil v internat. Zdelo se mi je, da se mi je odprl raj na zemlji. Bojim se, da so podobno občutili tudi domači, ko sem jim izginil izpred oči. Mama mi je sem in tja napisala kratko pismo, to pa je bilo tudi vse. Domov sem se vračal le ob večjih praznikih in ob počitnicah. V šoli sem bil zelo uspešen, sošolci so me imeli radi. Nenehno sem varčeval, nisem hotel, da bi starše obremenjeval s svojimi finančnimi zahtevami. Ko sem si kupil prvo kolo, se mi je zdelo, da sem na konju. Zgodilo se je takole: vsi v razredu so vedeli, kakšno željo imam. Za moj rojstni dan je vsak primaknil 2.000 tolarjev. To je okoli 7 evrov. Nekaj je dodala še razredničarka in potem so šli sošolci z menoj tudi v trgovino. Okoli ročajev so zavezali rdečo pentljo in ko sem se zapeljal proti Tržaški, mi je igralo srce kot še nikoli. Nista minila dva meseca, ko so mi ga pred šolo ukradli. Mislil sem, da se mi bo zmešalo od hudega. Ves razred mi ga je pomagal iskati – a zaman. Šele čez kakšno leto so ga potapljači v neki čistilni akciji potegnili iz Ljubljanice. Dokler nisem kupil novega kolesa, sem hodil plavat. Nekaj časa sem igral tudi vaterpolo, a sem s treningi prekinil, ko sem maturiral in so se začele počitnice,« razlaga Igor.

O svojem življenju je napisal drobno knjižico, ki ima malo manj kot petdeset strani. Prosil me je, da mu besedilo uredim. Če bo kdaj napraskal dovolj denarja, jo bo tudi izdal.

Leta 1998 je diplomiral in se odselil na svoje.

»Pri nas doma se je v letih, kar sem študiral, marsikaj spremenilo. Oče se je zapil, mama je bila povsem zgarana, saj je opravljala dve službi, da je lahko plačevala obroke za kredite, ki sta jih najela, ko se je obnavljala hiša. Z njima sta živela le še brat in sestra, mislim, da zato, ker nista imela kam iti. Brat je bil brez službe, sestra pa je bila na porodniški. Fant, s katerim je imela otroka, jo je pustil na cedilu. Če sem le mogel, sem ji pomagal, vedel sem, kako težko in boleče je, ko je človek brez denarja. Kot družina smo bili res čudni. Drugi so nas imeli za veseljake in žurerje, znotraj štirih zidov pa smo se držali mrko, lajali smo drug na drugega, še pri kosilu smo molče sedeli za mizo in komaj čakali, da se vsak od nas umakne v svoj kot. Ko sem v Medvodah našel stanovanje, sem sestri predlagal, naj se preseli k meni. Ideja ji ni bila najbolj všeč, a si je potem, ko je zalotila očeta, ko je vnuka silil, naj popije požirek vina, premislila. Po treh letih je našla nekega fanta, se preselila k njemu, žal pa gospod ni maral njenega sina, mojega nečaka. Nekoč, ni še hodil v osnovno šolo, sredi noči nekdo potrka na vrata. Že ves teden je deževalo, on pa je prepešačil več kot štiri kilometre. In to sam! Očim ga je pretepel, prebil mu je ustnico. Udarec čez levo uho pa je bil tako hud, da od takrat naprej fant slabo ali skoraj nič ne sliši. S sestro, ki je poklicala šele naslednji dan, sva se dogovorila, da bo ostal pri meni. Zagrozil sem ji, da bom poklical policijo, če ga bo prišla iskat. Pa ga res ni. Gašper je tako postal moj ''sin'', danes je že študent, pa me še zmeraj kliče ata. Njegova mama – moja sestra – je potem zamenjala partnerja, kamen se ji je odvalil od srca, ko sem ji rekel, da ji Gašperja ne dam. Spominjam se, da je nekoč napisal krasen šolski spis. Nekako takole je šlo: ''Moj ata ima levo nogo poškodovano, zato težko hodi. Je pa zelo hiter na kolesu in lahko ujame vsakega! Toliko v vednost, če mi bo kdo nagajal.''

Vsi smo bili ganjeni, tudi njegova učiteljica, ko smo brali,« se spominja Igor.

Ena redkih stvari, ki mu je bila nedosegljiva, je bil ples. Z leti se je vanj naravnost zaljubil. Pogosto je zahajal na veselice, v disko klube, kjer je sedel kje v ozadju, gledal in poslušal. Zavidal je fantom, ki so z lahkoto vrteli dekleta po plesišču. Ponoči je sanjal o tem, da je njegova telesna hiba izginila in je vse tako, kot mora biti.

»Pogosto mi gre na smeh, ko danes kdo reče, da je bilo nekoč vse ''drugače''. Ni bilo! Dekleta, ki so bila meni všeč, so nad mojo invalidnostjo vihala nosove. Nekatere bolj, druge manj odkrito. Včasih, ko je bila telesna ''napetost'' le prehuda, sem poiskal kakšno, ki je dala za denar. Moram reči, da nisem imel slabe vesti. Nasprotno: vsaj tiste pol ure je bil v meni dober občutek, saj se ženska sploh ni zmenila, ali sem ali nisem popoln. Prijazno je opravila zadevo, povedala, koliko sem ji dolžan, in to je bilo to.«

Nekoč – ravno se je vračal z govorilnih ur v šoli – je naletel na neko žensko, ki mu je padla v oči. Okoli sebe je imela štiri ali pet otrok, nasmehnila sta se drug drugemu, beseda je dala besedo, šla sta na kavo, otroci pa so se medtem igrali med mizami in stoli zunaj na terasi.

»Povedala mi je, da ima njen sin hudo astmo, zato je pustila službo, ostala doma, da pa ji ne bi bilo dolgčas, je začela paziti še na druge otroke. Zdela se mi je simpatična, ljubezniva in prijazna. Živela je v bloku, v dvosobnem stanovanju. Ko sem jo prvič obiskal, me je vrglo na rit. Slabše gospodinje še nisem videl! Brr, stresel me je mraz, ko sem stal med vrati, najprej sem pomislil na starše, ki ji prepustijo otroke v varstvo. Hudičevo jim je moralo iti za nohte, da so ob nesnagi, v katero so spustili potomce, ostali mirni in brez komentarja! Za povrh je imela še psa, zlatega prinašalca … Midva z Gašperjem sva imela doma red kot iz škatlice, verjemite, počutil sem se strašno neudobno! Nekaj časa, dokler je bila strast še živahna, sem lahko ''pozabil'' na okolje, v katerem je živela, ko sem se malo ohladil, pa ne več. Skratka, moja prva resnejša zveza z žensko je klavrno propadla po nekaj mesecih!«

(Nadaljevanje prihodnjič)

Komentarji (1)

Rastko Pastirk

Seveda je čudno, da GG daje takim prispevkom prednost in jih objavlja. Samo potem naj ne hodi s širitelji pred naša vrata, naj naročimo ta časopis, saj ga zaradi takih klampf kot jih piše MM, ne moremo ne naročiti ne brati... Žal.

2015-04-11 09:56:33