V Emavs gremo!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. april 2015 / 16:26

V tem zapisu bi se rad vprašal, kaj je od velikonočnega izročila danes še za živo rabo in kaj je le »folklora« oziroma zanimivost. Ker je tega veliko, se omejimo na bližnji velikonočni ponedeljek. »Ta dan delijo pirhe vsenavskriž. Pod besedo 'pirhi' je mišljeno vse, kar se daruje za Veliko noč. Tako na primer dobi služkinja od gospodinje za pirhe krilo ali robec, ki je navadno rudeč, ali vsaj zelo žive barve. Gospodar daruje hlapcu klobuk ali hlače, stari oče prejme vivček ali tobak za nosljanje, babica zavojček kave itd. Po kosilu pa začno raznašati in prinašati pirhe vsevprek. Otroci gredo s pirhi k stricem in tetam, kar je le nekaka zamenjava, kajti domov pridejo še bolj, ali pa vsaj tako obloženi, kot so šli od doma. Tudi k svojim botrom gredo otroci po pirhe.«

Gornji navedek je iz starega gorenjskega izročila, kakor ga je svoj čas popisala pisateljica Manica Komanova v knjižici Na Gorenščem je fletno, natisnjeni 1928. Vsi vemo, da se je zamenjava pirhov ohranila vse od danes. Hkrati pa lahko ugotovimo, da smo v tej navadi premalo aktivni in preveč pasivni. Večina zgolj čaka, ali bo kdo prišel in pirh prinesel in seveda dobil našega v »zamenjavo«. Premalo smo na tem, da bi se sami podali na obiske. Tako kot od mrtvih vstali Jezus, ki se je na poti v vas Emavs »približal« dvema učencema in »hodil z njima« (Lk 24,13-35). Gre torej za to, da bi se na ta dan približevali drug drugemu in hodili skupaj. »Na ta dan so ljudje hodili že od nekdaj na obiske, izlete ali zabave. Če so šli na izlet, so pravili: V Emavs gremo! … Na Gorenjskem so hodili v Emavs v okoliške gostilne, torej take, ki niso bile preblizu domačega kraja.« Tako Damjan J. Ovsec v Veliki knjigi o praznikih. Da so hodili v gostilne, poroča tudi Komanova: »Popoldne krenejo možaki v gostilno, da pri merici vina uganejo kako modro. Proti večeru pride za njimi tudi mladina, za katero naroči gostilničar harmonikarja, ki poskrbi, da mladi svet s par poskočnimi polkami zaključi velikonočne praznike.«

Obiskovanje in zamenjava pirhov sta torej še živi navadi. Kaj pa siceršnje obdarovanje in delitev drugih dobrin? Jezusa sta učenca na poti v Emavs prepoznala šele, ko je sedel z njima za mizo, vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Komanova poroča, kako so gospodinje obdarovale služkinje, gospodarji pa hlapce, darila so dobili tudi dedki in babice. Prevedeno v donašanje razmere bi pričakovali, da o veliki noči lastniki oziroma menedžerji podjetij in direktorji ustanov obdarujejo svoje »posle«, svoje zaposlene, župani pa najstarejše občane, a o tem, kolikor je meni znano, ni ne duha ne sluha. Saj največkrat nimamo časa, da bi sedli skupaj za mizo in skupaj vsaj kaj pojedli, če se že obdarujemo ne. To ni v duhu časa, pa še strošek je, stroške pa je treba v kapitalizmu nenehno zniževati, velika noč gor ali dol.

V doslej zapisanem smo videli, kako se oziroma se je duh velikonočnega ponedeljka izkazoval v obiskovanju in obdarovanju, v zemeljskih rečeh. A glavno sporočilo srečanja na poti v Emavs je v neki drugi, nezemeljski dobrini – v obetu posmrtnega življenja. Jezus je v srečanju z učencema potrdil, da je res vstal od mrtvih, da je živ. Danes ni čisto jasno, kateri današnji kraj v Izraelu bi lahko bil svetopisemski Emavs, zanj se potegujejo kar trije. A to tudi ni bistveno. Bistveno je slej ko prej vprašanje, ali je Kristus res vstal in ali bodo po veri v njegovo vstajenje vstali tudi tisti, ki to vero zmorejo. Gremo torej v Emavs, morda se nam razodene …