Ostra meja med civilisti in vojaki

Ko se je leta 1988 zgodil proces JBTZ, me ni bilo v Sloveniji. Dva meseca pred aretacijo Janeza Janše sem odšel za dopisnika Tanjuga in Dela v Argentino. Med štirimi udeleženci procesa so bili trije moji dobri kolegi: Janez Janša, ki je bil celo sošolec s fakultete, David Tasić in Franci Zavrl. Samo Ivana Borštnerja nisem poznal. Zato me je novica o tem, da jih zapirajo, šokirala. Vsi smo bili tedaj prepričani, da proces demokratizacije Jugoslavije nezadržno napreduje, v njem pa brez dvoma prednjačimo Slovenci. Potem pa se je nenadoma ravno pri nas zgodil tak hud korak nazaj. Seveda sem iz Buenos Airesa novinarskemu kolegu Miletu Šetincu, ki je bil tedaj že na Delu, nemudoma poslal svoj podpis in se pridružil odboru za zaščito svojih kolegov. Potem pa se mi je kot na pladnju ponudila še krasna novinarska podpora. Ravno v tistem času so namreč v Argentini pred civilnim sodiščem sodili generalom, ki so sodelovali v krvavi vojni proti civilistom. Na Delu so moj prispevek o tem sojenju na veliko objavili pod naslovom: »V Argentini generalom sodijo civili«. V Ljubljani je bilo namreč ravno obratno. Tu so civilistom sodili pred vojaškim sodiščem. Prispevek, opremljen s tem naslovom, je bil toliko bolj udaren, ker je bila v našem okolju tedaj Argentina sinonim države, v kateri je vojska na veliko kršila človekove pravice, njihova nova demokratična oblast pa se je ukvarjala s porodnimi težavami. Samo v dveh letih bivanja v Buenos Airesu sem doživel tri poskuse vojaških udarov, ki so vsi spodleteli.

Razmerje med civilno družbo in vojsko je izredno delikatno. Vojska je s svojo oborožitvijo vsaj teoretično nevarnost za vsako demokracijo. Takšna, da so se na primer v Kostariki že zdavnaj odločili za njeno ukinitev. V tej srednjeameriški državi so to storili z zgovornim argumentom. Dejali so, da je denar za oborožitev pametneje vlagati v zaščito okolja, saj bo kmalu prišel čas, ko bodo ljudje z vsega sveta k njim hodili gledat neokrnjeno naravno v njihovih naravnih parkih. To se zdaj že dogaja. Kostarika je brez vojske preživela vse srednjeameriške krize in državljanske vojne v sosednjih Nikaragvi, Salvadorju, Gvatemali in Hondurasu, na koncu pa je celo odločilno sodelovala v srednjeameriškem mirovnem sporazumu.

S tem, ko je naš obrambni minister Janko Veber obveščevalno-varnostni službi obrambnega ministrstva naročil analizo učinkov prodaje Telekoma Slovenije, je prestopil tisto mejo, ki ločuje civilno od vojaške sfere. Ko se je nekaj podobnega zgodilo pri aferi Depala vas, je v zrak skočila vsa slovenska levica, pri ministru Vebru pa zdaj gledajo v neko čisto drugo stran.

Predsednik vlade Miro Cerar je na začetku vladanja postavil visoke etične standarde, potem pa se je dobesedno preobjedel zarečenega kruha, saj so mu vladni sodelavci po tekočem traku podirali njegova načela. Zato zdaj, ko mu je obrambni minister prestopil delikatno mejo med civilno in vojaško sfero, res ni imel več druge možnosti, kot da zahteva njegov odstop.