Čokolada

Tam nekje je bil majhen kraj, skorajda mesto, ampak vseeno vasica. Vsi so se poznali med seboj, si gledali v lonce in med rjuhe. Vedeli so več o drugih kot o sebi. Bila je to stara vasica, stala je dolgo in trdno. Videti je bilo, da nič ne more zamajati stoletnih navad vaščanov. Življenje je bilo lepo in udobno postlano s tradicijo. Nihče ne bi mogel oporekati temu.

V vas je prišla ženska s hčerko. Prinesel ju je severni veter, veter, ki obeta spremembe. So ljudje, ki imajo radi veter. So ljudje, ki imajo radi spremembe. In so ljudje, ki ne marajo ne vetra ne sprememb. Ženska je imela rada življenje. Imela ga je več kot rada. Oboževala je življenje, z vsemi okusi in občutki, ki ga je ponujalo. Nič razvratnega ni bilo v njej. Pa vendar je zdramila vasico, da je vzdrhtela pod svojo skorjo. Vaščanom, vzdržnim in zglednim, je ponudila čokolado. Sredi te vaške puščobe, kjer se že vrsto let ni zgodilo nič glasnega, dogajalo se je le tiho, je odprla trgovino, slaščičarno, pravo malo zakladnico z okusi čokolade. Mešanje čokolade, ustvarjanje sladkih dobrot, dim, ki se je valil iz loncev, čokolada, ki se je cedila z žlic, to je bila ena sama radost. Bilo je delo, ki ga je ženska ljubila. Ko ima človek rad svoje delo, ga prevzame strast in pozabi, da dela. Delo postane užitek in skorajda greh, ker pri tem ne trpi. Zato čokolada ni bila več navadna čokolada, postala je zdravilo za mnoge tegobe. Za pozabljeno ljubezen, za speče strasti, za temno ptico v duši. Ženska je razumela ljudi. Znala je občutiti njihovo žalost, stisko in ujetost med kamnite zidove. Ni se posmehovala njihovemu strahu pred čokolado, njihovi bojazni pred spremembo, njihovi zavzetosti za trpljenje. Le naprej je delala male čokoladne umetnine. Ljudje so stopali v njen hram, kot bi delali greh. Prvič. Sladka čokolada se je topila v ustih in sporočala možganom, da bi še. Drugič. Ko možgani dovolijo, se človek sprosti. Tretjič. Saj uživati v dobrem ni nič grešnega. In smeh se je vrnil na obraze ljudi, ki so si dovolili občutiti čokolado.

Vendarle vasica ni bila več ista kot prej. Na eni strani so bili ljudje, ki so si spet dovolili živeti, okušati, čutiti, na drugi strani pa goreči zagovorniki greha, skušnjave in trpljenja. Največji med njimi je bil grof, ki je žensko označil za uničevalko miru, za seme zla, ki zavaja s koščki čokolade. Koliko življenja je zamudil grof medtem, ko je streljal sovražne puščice proti ženski s čokolado? Koliko poti je prehodil, da bi dokazal njen greh? Koliko zagrenjenosti se je prelilo skozi njegove organe, medtem ko se je boril proti življenju? Je bil grof srečen? Ni bil. Je bila ženska srečna? Ne vedno. Bila je živa. To je bila največja razlika med njima. Njena osebna svoboda in njegova ujetost, ki je bila sama sebi namen.

Ko je človek ujet, je nestrpen. Tudi v tej zgodbi je bilo tako. Čokolada ni bila edina skušnjava, ki je prišla nad vaščane. Prišli so tujci dolgih las, temne kože in še temnejših oči. Igrali so kitaro, plesali in živeli svoje življenje na bregu reke. Je tudi njih prinesel severni veter? Ali samo svoboda. Čeprav niso nikomur ničesar hudega storili, čeprav so bili sami sebi zadosti, čeprav niso kradli vaških žensk in otrok, čeprav so samo bili – so postali nevarni za grofa.

Kaj je gnalo grofa? Mogoče misel, da bi postal bolj svet od svetega. Mogoče veter, ki mu ni dovolil, da bi pihal skozenj? Mogoče samo misel, da nič, prav nič ne sme in ne more omajati njegove trdne drže. Lahko bi bil samo človek. Ampak postal je sodnik, porota in rabelj. Hiške na čolnih prišlekov so zagorele in pustile za seboj trpek okus nestrpnosti in sovraštva. Zapihal je severni veter in zamikal žensko s čokolado, da zapusti vas. Ni mogla dovoliti, da bi njena živost dobila vonj po zatohlem. Prijatelji so jo zadržali. Vsi tisti, ki so si dovolili čutiti. Prijeli so za kuhalnice in zamešali novo čokolado, novo poglavje v vasici, ki je želela živeti.

Seveda je srečen konec. Gre za film. Grof se je zjokal, nabasal v usta čokolado in si malce oddahnil od svoje zavrtosti. Mlad župnik, ki je rad pel moderne popevke, je prvič dobil priložnost, da je povedal čisto svojo pridigo. Povedal je takole: naša dobrota se ne meri po tem, koga izključimo, ampak koga vključimo. Naša dobrota se ne meri po tem, da smo tiho, ampak da povemo.

P. S.: Čokolada je naslov knjige in filma. Priporočam.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gospodarstvo / sreda, 11. julij 2007 / 07:00

Zadruga Lovrenc pod okrilje Sloge

Kmetijska zadruga Sloga iz Kranja vse bolj sega preko gorenjskih meja. Ob koncu junija je prevzela Kmetijsko zadrugo Lovrenc na Dravskem polju.

Objavljeno na isti dan


Gorenjska / sobota, 20. junij 2020 / 16:32

Dve zvezdici Ani Roš, ena tudi na Gorenjsko

Dočakali smo najtežje pričakovani kulinarični dogodek letošnjega leta: v torek so na Ljubljanskem gradu razglasili dobitnike Michelinovih zvezdic. Pravzaprav je šlo za izjemen dogodek, saj...

Kronika / sobota, 20. junij 2020 / 16:31

Na bencinskem servisu je uhajal plin

Domžale – Uprava RS za zaščito in reševanje je bila v ponedeljek, 15. junija, ob 17.31 obveščena, da na Kopališki cesti v Domžalah na bencinskem servisu iz cisterne zaradi poškodovanega ventila uha...

GG Plus / sobota, 20. junij 2020 / 16:30

Mama je odšla, teta je pa umrla

»Vsi v družini so vedeli, da atu ni bilo kaj preveč za ženske. Morda ne zaradi tiste prve izkušnje, v katero so ga prisilili? Teta, ki ji bolezen ni prizanašala, si je želela, da bi pred smrtjo lah...

Kronika / sobota, 20. junij 2020 / 16:30

Hrana se je zažgala

Kranj – V Kranju je stanovalec v torek dopoldan zaspal med pripravo hrane. Ta se je zažgala in povzročila gost dim. Do požara (še) ni prišlo. Gasilci so prostore prezračili. Škoda ni nastala.

GG Plus / sobota, 20. junij 2020 / 16:28

Partizani

»Nisem iz partizanske družine. Edini zavzet pristaš partizanov v naši hiši v Sežani je bil domači hlapec, ki je proti koncu vojne nemškemu oficirju, podnajemniku, ukradel daljnogled, škornje in rev...