Slovenska dramatika je dobro blago

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 26. marec 2015 / 09:21

Mirjam Drnovšček letos že desetič sodeluje pri pripravi Tedna slovenske drame. V Prešernovo gledališče je prav v času Tedna prišla na preizkušnjo kot nova moč v službi za odnose z javnostmi, zadnja štiri leta pa nad organizacijo festivala uspešno bdi v vlogi direktorice Prešernovega gledališča.

Kljub vašim dolgoletnim izkušnjam s pripravo Tedna slovenske drame se tudi letos najbrž ni bilo mogoče izogniti napeti končnici, značilni za zadnje dni pred začetkom festivala?

»Vedno so zadnji dnevi pred začetkom festivala neke vrste ''norišnica''. Te dni potekajo še zadnje priprave, usklajevanja, dogovarjanja, urejamo še nekatere tehnične in organizacijske podrobnosti. V grobem so vsi dogovori sklenjeni pravočasno, a po navadi je tako, da zadnji trenutek na plano skočijo še kakšne malenkosti. Največ dela je zagotovo s predstavami iz mednarodnega programa. Gosti letos razen Makedoncev prihajajo brez scene, zato se v pogajanjih z njimi zastavlja kar nekaj vprašanj, naši tehniki pa imajo precej dela z izdelavo scenskih elementov za njihove predstave. Kar nekaj dela je s pripravami na dan nominirancev s petimi bralnimi uprizoritvami ...«

Pred kakšnim mesecem ste na novinarski konferenci ob predstavitvi programa festivala dejali, da je še nejasno njegovo financiranje ... Je finančna slika zdaj že bolj izostrena?

»Že pred časom je bil znan prispevek našega ustanovitelja, Mestne občine Kranj, ki se je tudi letos izkazala, saj je prispevala več kot polovico festivalskega proračuna, to je dobrih oseminpetdeset tisoč evrov. Občina se očitno bolj zaveda pomembnosti festivala za obstoj in promocijo slovenske dramatike kot država oziroma Ministrstvo za kulturo. Proračun ministrstva je že nekaj časa sprejet, odločbo o sofinanciranju festivala pa upam, da bomo prejeli v teh dneh. Dober teden pred začetkom Tedna tako še vedno ne vemo, s kakšnim denarjem ga delamo. Lani smo v festival vložili tudi nekaj lastnih sredstev, ki jih v gledališču zaslužimo z redno dejavnostjo. Ob vsakoletnem zmanjševanju sredstev za naš redni program pa to letos ne bo šlo več. Delež pokroviteljev je z leti upadal, a zadnja tri leta nekako ostaja na enaki ravni. Vedeti pa morate, da gre za zneske največ do dva tisoč evrov na pokrovitelja.«

Kako visoke so festivalske nagrade?

»Nagrada Slavka Gruma je vredna pet tisoč evrov, Šeligova nagrada za najboljšo predstavo festivala pa tri tisoč evrov, ki naj bi jih dobitnik producent v novi sezoni namenil za uprizoritev slovenskega dramskega besedila. Ostale nagrade so častne. Bomo pa letos nagrajenemu mlademu dramatiku po končanem festivalu v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom pripravili bralno uprizoritev v prostorih inštituta.«

Ste torej letošnji Teden zasnovali bolj na gotovo, da ne bi pristali v rdečih številkah?

»Ob vseh stroških upam, da bomo festival končali vsaj nekje okrog pozitivne ničle, zato programa kljub vsemu nismo krčili. Črtali smo le enega izmed projektov, ki smo ga lani pripravili v sodelovanju s Forumom slovanskih kultur. Ta je od njega odstopil zaradi pomanjkanja sredstev, sami pa bralnih uprizoritev nagrajenih dram sorodnih nacionalnih festivalov v Srbiji, Črni gori, na Hrvaškem in Slovaškem prav tako ne bi mogli izpeljati. Stroški prevodov, bralnih uprizoritev, režiserja so previsoki.«

Če se ozrete nazaj – kaj je tisto, na kar ste najbolj ponosni, ko razmišljate o preteklih izvedbah Tedna slovenske drame? Je to promocija avtorjev, dober obisk predstav …?

»Ponosna sem na več stvari. Eden naših največjih uspehov je nedvomno delavnica dramskega pisanja, ki jo prirejamo vsako leto, bodisi s tujimi bodisi z domačimi dramatiki. Iz nje je že izšlo nekaj novih mladih avtorjev. Prav tako sem prepričana, da smo v vseh teh letih veliko naredili za promocijo slovenskih avtorjev v tujini. Z več časa in denarja sem prepričana, da je na tem področju še ogromno prostora, saj se da narediti še marsikaj. Je pa res, da tako delo zahteva celega človeka, ki bi se temu lahko popolnoma posvetil. Odkar sem nastopila mandat direktorice Prešernovega gledališča, zagovarjam, da bi Teden slovenske drame potreboval človeka, ki bi se lahko ukvarjal samo s promocijo slovenskih dramskih besedil, človeka, ki bi hodil po festivalih, nosil besedila s seboj in jih ponujal gledališčem in producentom za uprizarjanje. Evald Flisar ima svojega agenta, Simona Semenič je prav tako našla pot za promocijo, prek osebnih stikov pa je tudi nam uspelo ponuditi nekaj dramskih besedil. Vsako gledališče dobi ogromno besedil in direktorji ter umetniški vodje jih ne morejo vseh prebrati, zato je pomemben osebni stik, se na različnih festivalih srečati s pravimi ljudmi, pogovarjati o besedilih in jim ga skorajda ponuditi v roke. Tako bo nekdo besedilo vsaj prebral, in če mu bo všeč, bo sledila tudi uprizoritev. Imamo tako odlične aktualne avtorje kot klasike – Cankarja, Smoleta, Gruma … Dogodek v mestu Gogi je univerzalna klasika, ki jo lahko uprizorijo v kateri koli skupnosti po svetu.«

Je slovenska dramatika lahko tudi profitno blago?

»Je. O tem govorim. Če zanemarim pomen promoviranja Slovenije kot države in govorim le v ekonomskem jeziku, sem prepričana, da bi slovensko dramatiko lahko dobro prodajali.«

Ali kdaj razmišljate, da je festival v primerjavi s sorodnimi festivali, a ne nujno le gledališkimi, ki potekajo v Ljubljani, finančno nekoliko podhranjen?

»Medijsko zagotovo, najbrž pa tudi finančno. O slednjem sicer težko govorim, ker ne poznam natančnih številk, s kakšnimi sredstvi razpolagajo drugi festivali. Lahko pa rečem, da je z denarjem, kolikor ga imamo za izvedbo festivala na voljo mi, nemogoče storiti še več, kot naredimo. Če bi hoteli, da se to, kar smo v preteklih letih ustvarili, še razvija naprej, bo treba nekaj ukreniti. Nekatere države se za razliko od nas tega bolj zavedajo.

Drži pa, da je festival podhranjen v smislu medijske pozornosti, predvsem nacionalnih medijev. Če se festival dogaja v Ljubljani, so vsi mediji prisotni, ko je treba iti iz prestolnice, pa že ne gre več. V preteklosti sem že rekla, da je od Ljubljane do Kranja zelo daleč, od Kranja do Ljubljane pa zelo blizu. Veseli pa smo, da nas prepoznavajo obiskovalci, ki prihajajo tudi iz Ljubljane.«

Izbor predstav, ki jih bomo videli v okviru letošnjega TSD, je bil seveda v domeni selektorja Gregorja Butale, pa vendarle: kako ste vi zadovoljni z letošnjo bero predstav, ki si jih bomo lahko ogledali?

»Mislim, da je letošnja selekcija zelo dobra. Program, ki ga je pripravil selektor Butala, je tudi meni zelo blizu, saj bomo videli tako klasike kot sodobne avtorje, dejansko za vsakega nekaj, če nekoliko poenostavim. Z razliko od lanskega izbora letošnje predstave več črpajo iz preteklosti z namenom za današnji čas. V mednarodnem programu bomo videli kar pet predstav, kar ni malo. Posebnost je tudi ta, da bomo letos imeli priložnost videti in primerjati tri uprizoritve istega besedila Komedija ob koncu sveta, za katero je Evald Flisar leta 2013 prejel Grumovo nagrado. V petek jo bomo uprizorili v Prešernovem gledališču, sledili pa bosta tudi avstrijska in indijska uprizoritev. Lepo je, da se bo to zgodilo letos, saj je avtor nedavno praznoval jubilej 70 let.«