Maltretiranja

Zgodba, ki ji je težko verjeti, 1. del

Ko sem prisluhnila Stankovi zgodbi, se mi je zdelo, da se je čas ustavil pred davnimi desetletji, ko so predniki doživljali ljubezen do zemlje povsem drugače kot dandanašnji. Predanost domačiji, kjer je odraščal, je bila – vsaj zame – nepojmljiva in neverjetna. Povsem nemogoče bi jo bilo presaditi v današnji čas.

Če bi bila na njegovem mestu, bi se že zdavnaj umaknila in zaživela svobodno, brez bremen, ki bi mi jih nalagal občutek pripadnosti koreninam.

A Stanko ni bil tak. Kljub številnim zavrnitvam, ki jih je doživljal znotraj družine, se je še vedno vračal domov in se trmasto, zagrizeno ter vztrajno posvečal kmečkim delom, po tihem upajoč, da se bo nekoč vendarle izpolnilo, kar si je na smrtni postelji zaželel njegov brat. To pa je, da bo kmetijo prevzel Stankov sin. A se to žal ni zgodilo.

Stanku se je nabralo že osem križev, težko in nadvse garaško življenje je pustilo na njegovem zdravju neizbrisne sledi. Usoda pa ni prizanesla niti Marjanu, njegovemu sinu. Že od otroštva naprej je bil priča intrigam, sladkim obljubam, zahrbtnim udarcem in zavrnitvam, ki niso skoparile s poleni in zahrbtnostmi. Našteto jih je na njegovem zdravju, hočeš nočeš, pustilo sledi.

Ko se Stanko danes pelje mimo rojstne hiše, ga zaboli pri srcu.

»Pa tako sem se matral!« ga prešine.

»Pri hiši nas je bilo deset, ena od sester je že zgodaj umrla. Šest deklet pa štirje fantje. Dva je vojska vzela, bila sta še zelo mlada, stara 18 in 22 let. Pa bi mlajši še preživel, če s starejšim ne bi bila tako navezana drug na drugega. Starši so bili garači, delali so več, kot je bilo v človeških močeh. Otroci smo pomagali, tudi sestre, tako je moralo biti. Le eni, ki je služila, je bilo prizaneseno. Vse so bile mlajše od mene. Kakšni fantje k hiši niso prav veliko hodili. Zanje ni bilo časa, pa tudi zadosti dobri, delavni in pri denarju niso bili. Le enega fanta s poljanskega konca se spominjam, da je hodil gledat eno od sester kakšna štiri leta, pa se je potem skesala. Sama ali na prigovarjanje ostalih – tega pa ne morem reči. Vem pa, da so sestre že od nekdaj skupaj držale, če so imele pred seboj nasprotnika, proti kateremu so morale združiti moči, da ''odbijejo'' njegov ''napad''. Bi rekel, da so že kako namignile nesojeni nevesti, da fant ni dovolj dober, da se ga sprejme v družino,« pripoveduje Stanko.

O nasledniku, ki bi prevzel kmetijo, starši niso želeli govoriti. Zavedali so se, da je otrok veliko, vsi bi bili radi nasledniki, slutili so tudi, da bi šlo na nož, če bi koga izpostavljali. Mogoče bi se zasukalo drugače, če ne bi bilo vojne. Stankov brat, ki mu je bilo potem namenjeno nasledstvo, je žal po vrnitvi iz nemške vojske zbolel in kasneje umrl.

Pri hiši je bila zelo stroga hierarhija, ki ji niso smeli oporekati. Dokler so bili živi še starši, se je delalo tako, kot so oni ukazali. Zelo so bili navezani na izročilo prednikov, kakršnakoli modernizacija se je kmetiji izognila v velikem loku. Ata je potem umrl 1964. leta, mama 1978.

Stanko pripoveduje: »Moral sem biti tiho, edino delal sem lahko, kar so mi ukazali. Imeli smo 15 glav živine pa nekaj konj. Kmetija je še do danes, po osmih desetletjih, kar sem prijokal na svet, ostala malodane nedotaknjena. Takšna, kot je bila v času moje mladosti. Okoliške kmetije so se modernizirale, kmetje so kupovali traktorje in drugo kmetijsko mehanizacijo – mi pa ne. Še potem ko so starši umrli, smo delali vse ročno. Sestre niso dovolile nobene modernizacije. Včasih je bilo delo zelo naporno, komaj znosno. Nismo bili več rosno mladi … Zaradi razprtij, o katerih bom še kaj povedal kasneje, sem se odselil od doma. Že malo bolj v letih sem se tudi poročil. Dobil sem dobro, skrbno in zelo pridno ženo. Potem je bilo vsaj zame vse drugače. Ob sebi sem imel človeka, ki je skrbel zame, mi kuhal in nudil udobje, na katerega prej nisem bil nikoli navajen. Vseeno sem še 18 let hodil pomagat, pogosto od jutra do poznega večera. Ko sem že delal v Alpini, sem po osemurnem ''šihtu'' sedel na kolo in odhitel domov, na travnik spravljat seno. Sestre zlepa niso bile zadovoljne, zmeraj so trdile, da premalo dajem od sebe. Za ''nagrado'' zadnjih osem let nisem dobival mleka. Sestre so mi očitale, da premalo naredim, da si ga ne zaslužim.«

Težko mi je bilo razumeti, zakaj se je Stanko kljub številnim zavrnitvam nenehno vračal domov. »Pomagat sem hodil do junija 2011. Takrat pa sem hudo zbolel, moral sem na operacijo. Spominjam se, kot bi se zgodilo včeraj. Popoldne sem omagal od bolečin, a sem vseeno šel še v hlev. Bolezen je bila v naši hiši znak šibkosti, z nadčloveško močjo sem premagoval slabosti. V kakšnih trenutkih je malo manjkalo, pa bi se zgrudil. Komaj sem se privlekel v hišo, kar meglilo se mi je pred očmi, zato sem šel ležat. Sestre so opazile – saj niso bile slepe – da sem bil na koncu z močmi, a se zame niso zmenile. Kasneje so sicer trdile, da so poklicale sina na pomoč po telefonu, a tega nisem slišal. Tudi sin mi je kasneje povedal, da ni bilo nobenega telefonskega klica. Bolj se mi zdi, da so čakale, ali bom preživel ali ne. Šele naslednje jutro so poklicale sosedo, da me je odpeljala do sina, ta pa naprej v bolnišnico na Jesenice, kjer sem ostal 24 dni. Zakaj niso stopile do sosede zvečer? Razdalja je bila enaka kot zjutraj … Ko sem ležal v bolnišnici, me niso nikoli obiskale. Niti jih ni zanimalo, ali sem preživel ali ne …«

Kako starokopitno je bilo na kmetiji življenje, pove že podatek, da je bil ''zmitovnik'' pri hiši že pet let, pa ga niso še niti enkrat uporabili. Enako usodo je doživljala nakladalka. Le tisto je bilo nekaj vredno, kar se je naredilo ročno. Namesto da bi si s stroji olajšali življenje, ne nazadnje so bili vsi skupaj že krepko v letih, so se raje ves dan mučili na vročem soncu in potem še v neznosni vročini ročno metali seno na štalo ali kozolec.

Ko se je sestram, ki so v ''borbi'' proti bratu stopile skupaj in bile kot eno, odvalil kamen od srca, ker je brat zbolel in omagal, so se psihično lotile še nečaka. Dogajalo se je, da je moral del travnika pograbiti, potem z drugega konca prepeljati seno na že pograbljeno in ga raztrositi. Ali pa so mu ukazale, naj seno prevažal z brega na ravnino in še enkrat raztrosi. Ob tem so ga prefrigano vlekle za nos – vsako leto znova – da mu bodo ''že kmalu'' prepustile nasledstvo … pa so vsakič snedle besedo.

V letu 2013 je zaradi vseh maltretiranj fant hudo zbolel, bil je dva meseca na bolniškem dopustu. Ko se je začela košnja, ga je občutek dolžnosti – kljub vsemu – ponovno prignal nazaj, a so mu sestre dejale, da nima pri hiši več kaj iskati …

»Moje sestre so res nekaj posebnega. Še jaz jih ne razumem, kaj šele, da bi pričakoval, da jih razumejo ''zunanji''. Zaradi takih in drugačnih razlogov se niso poročile, ostale so doma, vse štiri garaške, tako kot so nas vzgojili starši. Ja, saj so se včasih sprle med seboj, a če je bilo treba obgristi tretjega, so bile homogene kot eden,« je nadaljeval svojo življenjsko zgodbo Stanko.

(Konec prihodnjič)