A sinu ni mogla pomagati

Skrivnosti, 2. del

... »Ko je bil možakar s 'preluknjano' glavo na vrsti, so se najini prsti, medtem ko mi je izročal denar, za trenutek dotaknili. Vame se je naselil tak mir, da vam tega ne znam opisati. Možakar se je hitro obrnil in z drugimi odšel iz trgovine. Kdo je bil, kaj je počel v tisti skupini božjepotnikov, nisem nikoli izvedela. Še danes, ko včasih ponoči ne morem spati, ga vidim pred seboj. Česa podobnega v življenju še nisem doživela!« pretreseno razkriva skrivnost, ki jo je dolgo časa skrivala v sebi.

Marinka pravi, da ni nikoli znala gledati v prihodnost na način, kot to počnejo vedeževalke in podobni. Kljub temu se je kdaj zgodilo, da je v zadnjem trenutku rekla 'ne', se obrnila in ni, na primer, nadaljevala poti.

»Nekoč smo se v službi odpeljali na izlet. Ustavili smo se v Bovcu, v neki gostilni. Nenadoma sem postala zelo nemirna, nekaj mi je govorilo, naj se ne vrnem več v avtobus. Vstala sem, stopila do šoferja in mu, malo v šali, da se me ne bi ustrašil, dejala, da se mi zdi, da je eno od koles med vožnjo zelo ropotalo. 'Aha, potem pa nisem imel prisluhov,' mi je odvrnil. Dva ali trije so mu priskočili na pomoč – in res! Če ne bi posredovali, bi se eno od koles snelo in avtobus bi na poti čez Vršič lahko zgrmel v prepad. Brrr! Še en dogodek je, ki ga ne bom nikoli pozabila: na avtobusni postaji sem zagledala dekle. Ko sem šla mimo nje, sem imela občutek, kot da ji nekdo okoli vratu zavezuje vrv. Streslo me je od groze, obrnila sem se, stopila do nje, jo prijela za roko ter vprašala, ali ji lahko kaj pomagam. Ubožica je planila v jok ter izjecljala, da si bo vzela življenje. Odpeljala sem jo do bližnje klopi, tam mi je zaupala, da jo je tašča napodila od doma, mož je stopil na stran svoje mame, zaradi njune zarote pa že več kot dva meseca ni videla sina. Besede so me ganile v dno srca. Pred štiridesetimi in več leti ni bilo tako kot danes, da si lahko poklical na 113, zavedajoč se, da bodo tisti na drugi strani ustrezno ukrepali. Možgani so mi mrzlično delali, potem pa sem se spomnila, da je sodelavkin mož vojak, da ima celo nek čin. Kakšnega, nisem vedela niti se mi ni zdelo pomembno. Dekle sem pregovorila, da je šla z menoj do trgovine, kjer sem delala, sodelavka je pristala, da se bo pogovorila z možem. Ni dvomila, da bo želel sodelovati v akciji. In res, pozno popoldne sta se ta vojak in dekle odpeljala k njej domov. Ko je dekletova tašča videla, da je iz avta stopil vojak, se je zelo prestrašila, ker je mislila, da jo bodo odpeljali v zapor. Nemudoma je dekletu izročila njenega otroka, dovolila je tudi, da je s seboj vzela večino svojih in otrokovih oblačil. Dekletu smo kmalu našli stanovanje in službo, vrsto let sem z njo ohranjala stike, potem pa se je vnovič poročila, kaj se je z njo dogajalo, ko se je odselila, pa ne vem več,« se spominja Marinka.

Takšna 'videnja' se ji niso dogajala vsak dan. Včasih tudi po več let ne.

»Zadnjič se mi je 'videnje' zgodilo pred kakšnimi devetimi leti. Z društvom upokojencev smo se odpeljali na morje na enodnevni izlet. Ker ne znam plavati, sem sedela na obali, brala knjigo, vmes pa sem opazovala otroke, ki so se igrali v mivki. Kar naenkrat me zmrazi in dečka, ki je držal v roki kanglico, vidim, kako ves modrikast leži na tleh, neka ženska pa se sklanja nadenj in joče. Zelo sem se ustrašila, konec koncev nisem bila več tako mlada, da bi takšne grozljive prizore mirno sprejemala. Nenadoma se dečku približa nek moški, že od daleč se je videlo, da je pijan. Na vsak način ga je hotel spraviti v gumijast čoln z besedami, da se bosta malo popeljala naokoli. Otrokova mama, ki je ravno hranila dojenčka, je le nemočno krilila z rokami, da tega ne dovoli. V trenutku sem se odločila, dvignila sem se in stekla do možakarja. Odrinila sem ga, ter začela na ves glas klicati na pomoč. Na srečo mu je postalo nerodno, čeprav ni imel pojma, kaj se dogaja. Dečka sem odpeljala k njegovi mami in ji zabičala, naj bolj pazi na otroka, da se jima ne bo kaj hudega zgodilo. Opazila sem, da je onemela v grozi, a nič hudega. Bo vsaj delovalo, sem si mislila. Tisti možakar se je vseeno usedel v čoln in se odpeljal proti odprtemu morju. Ni minilo deset minut, ko je v čolnu začel nemočno kriliti, očitno je bilo, da je nekaj narobe. Spet sem začela kričati, nekateri so planili v vodo in zadnji hip, bil je že nezavesten, so ga privlekli na obalo. Če bi bil v čolnu še njegov sin, bog ve, kako bi se končalo …«

Ko je Marinka kupila prvo kolo v svojem življenju, je bila neizmerno srečna. Skupaj s prijateljicami so se odločile, da se zapeljejo v Ljubljano v kino. Nekje so slišale, da so v Unionu najbolj udobni stoli, zato so se odpravile tja. V vrsti pred blagajno je Marinka zagledala postavnega fanta, dregnila je prijateljico, češ – poglej ga, s tistim se bom pa poročila. Začele so se hihitati in to tako na glas, da se je tisti fant obrnil in jih začudeno pogledal. Njegove in Marinkine oči so se za trenutek ujele, nasmehnila sta se drug drugemu in po končani filmski predstavi jo je počakal pred vrati.

»Zaradi mene bi lahko že takrat, ko sploh še nisem vedela, kako mu je ime, stekla na Magistrat in se poročila,« šegavo reče. A tega seveda nista storila. Kaj pa bi ljudje rekli!

Počakala sta skoraj tri leta, v tem času sta pridno spravljala skupaj 'štal'co'. Oba sta bila neizmerno srečna drug z drugim.

Že prej, preden se je Marinka poročila, je vzela k sebi brata Iztoka. Po tistem, ko je nekaj časa živel z 'ringlšpilarji', ni bil več pravi. Nekaj se je moralo zgoditi, saj se mu je sem in tja enostavno 'zmešalo'.

»Danes, ko so drugačni časi in ko nam ni nerodno na glas govoriti o spolnosti, mislim, da so ga spolno izkoriščali. Grozote je enostavno potlačil vase, o njih ni govoril, korenito pa se je spremenila njegova duša, počutje, čustveni svet. Pameten, kot je bil, bi lahko postal drugi Albert Einstein, tako pa ostaja večni otrok …«

S sinom, ki se ji je rodil v zakonu, ni imela sreče. Podedoval je dedkove gene in že kot najstnik se je začel vdajati pijači, nakar je nekoč v razočaranju, ker ga je zapustilo dekle, zapeljal na tračnice in počakal na vlak …

Nehote me je prešinilo, kako to, da Marinka tega ni mogla 'videti' in preprečiti sinove nesreče.

»Pojma nimam,« mi odgovori, ne da bi ji zastavila vprašanje.

»Očitno sem, konec koncev, le zelo nebogljena ženska, človek z veliko napakami. Morda bi morala svoje 'videnje' videti še kdaj prej ali potem, pa ga nisem? Vprašanj, na katera ne vem odgovora, je veliko, a se danes, ko sem stara, ko se hčerka potepa po svetu, ko moža ni več, ko moram skrbeti za Iztoka, z njimi ne ubadam več. Za vsak dan, ko lahko zjutraj vstanem in sama poskrbim zase, sem usodi od srca hvaležna. In seveda tistim, ki so mi dovolili, da sem kdaj pa kdaj lahko uporabila darove, ki so mi bili podarjeni.«

(Konec)