Da ne bo prepozno!

Veliko stvari se je nabralo v meni in me spodbudilo k pisanju tega prispevka.

Če začnem pri zadnjem, ko je zaradi uboja ruskega novinarja v Moskvi demonstriralo na tisoče Rusov. Eden od demonstrantov je izjavil: pri nas imamo fašizem. Ko človek sliši tako izjavo, začne takoj nehote primerjati, kaj pa imamo pri nas, v Sloveniji. Pri nas so že med drugo svetovno vojno začeli odstranjevati vse tiste ljudi, ki so imeli malo več premoženja. V naši vasi so likvidirali kmeta Žitnika samo zato, ker je imel dve kmetiji. Samo nekaj dni pred ubojem je še s konjem iz njegove žage peljal deske pod Storžič partizanom, da so si zgradili bunker nad Srpiči. Sam sem po vojni nekajkrat slišal izjavo partizana Krstana (Franc Jagodic): pri Žitniku smo naredili narobe. Zločin, ki so ga partizani storili nad družino Hribar v gradu Strmol pri Cerkljah (podlistek o tem dogodku je izhajal v Gorenjskem glasu), je bil storjen zato, da se odstrani razredne sovražnike. Ta zločin je storil Kokrški odred, takratni politkomisar odreda še živi. Prav po tem dogodku je pred nekaj leti napisal Drago Jančar roman Sinoči sem jo videl.

Podobnih umorov je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno – predvsem pa po njej – na tisoče. Prav zaradi teh ubojev med drugo svetovno vojno (ko so partizani pobijali tako imenovane razredne sovražnike) so nasprotniki komunizma organizirali vaške straže. Po koncu druge svetovne vojne so partizani vse tiste, ki so kaj imeli (če jim niso pobegnili), razlastili, zaprli, veliko pa pomorili.

Gospodarsko je bila Slovenija obglavljena. Državo so začeli voditi ljudje, ki so bili slabši kot najslabši hlapec. Kljub osamosvojitvi (ne osvoboditvi) se s slabim gospodarjenjem nadaljuje. Davkoplačevalci (beri ovce) ne smemo vedeti, kam poniknejo izposojene milijarde. Gospod Kovač, ki poučuje na fakulteti, je izjavil, da bi bila spet potrebna nacionalizacija, in to v času, ko še povojne in medvojne svinjarije niso popravljene. Lep primer, kako narobe šolani učitelji učijo našo mladino. Naslednja stvar, ki me moti, so tako imenovane državne proslave. Moti, ko vidim (na RTV) okoli puške ovito rezervno municijo (proslava pri treh žebljih) ali ko nekdo stoji na proslavi celo s puškomitraljezom v roki (Dražgoše). Sam se že veliko let udeležujem proslave pod Storžičem. Tam nastopa tudi Slovenska vojska. Prav zato, ker je tako skrbno urejena, me vedno znova spominja na nekdanjo nemško vojsko. Moj skromni predlog je, da naj se v bodoče vse proslave odvijajo brez orožja in da naj ne bodo več državne, temveč naj jih organizira kdorkoli že, iz svojega žepa in vsak za svoje.

Tudi pri naši domačiji je vgrajena plošča v spomin na padle partizane, toda nobenemu t. i. za vrednote NOB ne pade na misel, da bi prišel prižgat svečko. Takrat davnega leta 1944 sem ob svoji mami stal pred zidom, da naju ustrelijo. O tem dogodku morda kdaj drugič.

Slovencem naj bo za vzor Poljska. Oni so vsaj upali za vedno opraviti s komunizmom in rdečo zvezdo. Od leta 1991 imamo tudi Slovenci svojo državo, svojo zastavo, svoj grb, žal tudi zopet svoje mrtve. Predlagam, da v šole vnesejo kot učbenik knjigo, ki jo je napisal nekdanji partizan (bil je pomočnik Matije Mačka) Albert Svetina. Naslov knjige je Od osvobodilnega boja do banditizma. Dokler Slovenci ne bomo obsodili komunizma in rdeče zvezde, nam ni pomoči.

Jože Meglič, Tržič