Velike besede in navadna površnost

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / petek, 6. marec 2015 / 12:11

Janez Janša je pred kratkim res izdal zgodovinski roman Noriško kraljestvo, Beli panter, toda to ministru Goranu Klemenčiču še ne daje pravice, da ga v svojem prvem odzivu na sodbo vrhovnega sodišča označi za pisca domišljijskih romanov. Ministrova oznaka prvaka opozicije se je nanašala na Janševo izjavo, da je protikorupcijska komisija (KPK), ki jo je tedaj vodil Klemenčič, odstopila zato, ker je vedela, da bo poročilo padlo. Pred dnevi je namreč vrhovno sodišče odpravilo znamenito poročilo KPK o premoženjskem stanju predsednikov političnih strank v delu, ki se nanaša na predsednika SDS Janeza Janšo. Ugotovili so namreč, da je KPK z izdajo zaključnega poročila poseglo v ustavne pravice Janeza Janše, saj mu osnutka prej ni poslalo v izjasnitev.

Šlo je torej za procesno napako, ki niti slučajno ne opravičuje sedanjega ministra. KPK je namreč tako pomembna komisija, da si ne more privoščiti takih procesnih napak. Toliko manj, če gre za tako občutljivo dejanje, kot je obračun z najvišjim vrhom slovenske politike. Ko je KPK januarja 2013 pod vodstvom Gorana Klemenčiča objavila svoje poročilo in v njem izpostavila Janeza Janšo in Zorana Jankovića, je bil to pravi šok za slovensko javnost. Končno se je pokazalo, da v Sloveniji vendarle obstaja organ, ki naj bi skrbel za splošno politično higieno in se pri tem ne boji nikogar. Ker je KPK jasno imenovalo vodilna politika na različnih političnih bregovih, mu tudi ni bilo mogoče očitati politizacije. Tedaj je Janez Janša s padcem vlade hitro občutil posledice poročila, Zoran Janković pa se nanj ni oziral in še danes sedi v svojem županskem stolčku, čeprav je bil njegov »finančni greh« precej hujši od Janševega. Komisija je v svojem poročilu namreč navedla, da Janković od nastopa županske funkcije leta 2006 ni prijavil 2,4 milijona evrov nakazil, pri Janši pa ni bilo pojasnjenih 210 tisoč evrov. Ob objavi poročila je Goran Klemenčič poskrbel za posebno dramatizacijo dogodka, saj je dejal: »Ali nas vse skupaj zaprejo, ker smo neutemeljeno očrnili in napadli najvišje predstavnike države, ali pa ti zavezanci sprejmejo odgovornost, sicer KPK nima razlogov za obstoj.« Kot že rečeno, je odgovornost nad Janšo prišla kar sama po sebi, Janković pa se ji je izognil, zato je KPK »izgubila razlog za svoj obstoj« in novembra 2013 je vodstvo KPK res odstopilo. Njen predsednik je bil tudi tedaj mojster nastopa, saj je dejal: »Odstopamo iz protesta, ker se vprašanje korupcije politizira in ker naši pozivi in predlogi za korenito izboljšavo Zakona o integriteti in boju proti korupciji ne zaležejo.« Dodal je še, da je odstop alarmni zvonec javnosti, da tako naprej ne gre.

Zdaj pa je vrhovno sodišče preprosto pokazalo, da se je za vsem teatrom in politiko skrivala najbolj banalna površnost, ki si jo v javni upravi ne smejo in ne upajo privoščiti navadni državni uradniki, zato je toliko večja katastrofa, kadar jo odkrijemo pri ljudeh, ki so na vrhu slovenskega pravosodja.