Veliki nateg

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. marec 2015 / 09:13

Na začetku naj bi bil veliki pok. In potem je sledilo še veliko velikih dejanj, skozi katera je človeštvo dospelo do današnje slave in prevlade v življenju na Zemlji. Za Slovence naj bi bilo največje dejanje v naši zgodovini osamosvojitev Slovenije, ki se je dogajala pred četrt stoletja. Podpirali smo jo tako rekoč vsi, če ne drugače pa z udeležbo na plebiscitu in na prvih svobodnih volitvah, od katerih bo aprila že 25 let. Prvaki takratnega dogajanja so nam razlagali, da bomo hkrati s samostojno državo pridobili še dve neizmerni dobrini – kapitalizem in demokracijo. V socializmu baje nismo mogli izživeti svojih podjetniških nagnjenj in ambicij in živeti smo morali v nepravi demokraciji, v kateri so bili eni bolj enaki od drugih. Vse to se je takrat lepo slišalo in ni čudno, da smo povečini sledili mamljivemu glasu siren.

In kaj imamo danes, ko je naša osamosvojitvena odiseja bolj ali manj končana? Slovensko Iliado smo imeli že v vojnih letih 1914–1945; končala se je tako, da se je peščica komunistov v trojanskem konju OF pretihotapila v mesto, ga zavzela, prevzela oblast in uvedla diktaturo. Slovenski Odisej (?) je moral bežati, a se je naposled po 45 letih blodenj vrnil v domovino in na oblast in nam vsem prinesel kapitalizma in demokracije. Obojega naj bi bilo dovolj za vse. A četrt stoletja pozneje spoznavamo, da je kapital omejena dobrina in še ta je v lasti peščice tistih, ki so se znali prav obrniti. Vsa čast tistim, ki so do svojega premoženja prišli z lastno iznajdljivostjo in delom; a več je bilo takih, ki so obogateli s krajo nekdanje skupne, »družbene« lastnine. Od demokracije pa nam je ostala samo pravica, da gremo vsake kvatre na volitve, potem pa izvoljeni vladajo namesto nas (in ne v našem imenu) tako, da na vso reč nimamo nobenega vpliva in smo vedno znova razočarani. Bolj po domače rečeno: po velikem poku osamosvojitve se je ta končala z velikim nategom. Eni imajo vsega preveč, drugi smo ostali še brez tistega, kar smo imeli v socializmu.

Poznavalci pravijo, da se prav zdaj dogaja oziroma zaključuje ta velika kraja, pravi rop stoletja. Potem ko so se polastili srednjih in velikih podjetij, so zdaj ostala le še največja, tista, ki so zaenkrat še v večinski lasti države. Zdaj je treba po razodeti blagovesti liberalnega kapitalizma razprodati še te in nasititi pohlep tujega kapitala in njegovih domačih kolaborantov. Ko bo to storjeno, se bo večina državljanov znašla v izhodiščni točki vsakega brutalnega kapitalizma. Na eni strani bo brezosebni kapital, na drugi osebe, ki imajo v lasti le svojo osebno delovno zmožnost in jo morajo po tržni ceni (beri: pod ceno) prodajati, da lahko preživijo. Zdravnika in kako višjo šolo bo treba, če bo šlo tako naprej, kmalu spet plačevati iz svojega žepa in z gotovino. Privatizacija se namreč ne bo ustavila v gospodarstvu; če jim bomo pustili, se bodo polastili tudi zdravstva, šolstva in drugih javnih dobrin. Baje si že ogledujejo tudi vire najboljše pitne vode in od komunalnih dobrin nam bosta ostala le še sončna luč in zrak, pa še to le zato, ker ju je – hvala Bogu – preveč za še tako velik pohlep.

Podpisani seveda srčno upam, da pretiravam; da sem v tej pisariji podlegel komunajzarski sovražni propagandi. Upam, da se bo v eliti te nacije še našlo toliko poštenih in pogumnih ljudi, da bodo zmogli premagati to kapitalsko in politično dekadenco. Država ne more biti le plenilsko orodje vsakokratne oblasti in njenih podrepnikov. Smo jo ustvarili le za to pohlepno rabo?