Najlepše je, ko je peč končana

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. marec 2015 / 10:08

Žiga Dobnikar z Zgornjega Brnika je na evropskem prvenstvu mladih pečarjev osvojil četrto mesto, čeprav je na tekmovanje prispel s poldnevno zamudo.

Na tretjem evropskem prvenstvu mladih pečarjev rokodelcev, ki je pred kratkim potekalo v avstrijskem mestu Wels, so nastopili mladi pečarji iz sedmih držav. Pod okriljem obrtno-podjetniške zbornice je Slovenijo na tekmovanju, ki je bilo eden osrednjih dogodkov najprestižnejšega evropskega strokovnega sejma na področju pečarstva in keramike, zastopal 19-letni Žiga Dobnikar z Zgornjega Brnika, ki znanje pridobiva v Pečarstvu Hrovat v Mengšu pod mentorstvom pečarskega mojstra Jurija Hrovata.

Naloga mladih pečarjev je bila izdelava lončene peči od podstavka do zaključka po projektu. Na voljo so imeli dva dneva in pol, Žiga pa je izdelavo začel s poldnevno zamudo, saj je slovenska delegacija imela na poti težave. »Na začetku je bilo malo šoka, ko vidiš, da imajo drugi nekaj že narejenega,« se spominja Žiga, ki pa je z vztrajnostjo in prizadevnostjo tekmece tudi dohitel. Tekmovanje je končal na četrtem mestu, a, kot pravi, je bil vseeno zadovoljen, še posebej pa se je razveselil priznanja za najbolj prizadevnega in simpatičnega tekmovalca, ki mu ga je podelila ruska delegacija.

»Vsi izdelki so bili popolni, o uvrstitvi so odločali izključno drobni detajli,« je pristavil mentor Jurij Hrovat, tudi predsednik Odbora pečarjev na Obrtni zbornici Slovenije. Treba je vedeti še, poudarja Hrovat, da se v drugih državah na prvenstvo mladih pečarjev posebej pripravljajo in da prirejajo tudi kvalifikacije, na katerih tekmovalci izdelujejo podobno peč kot na prvenstvu. »Pri nas te možnosti ni, saj tudi interesa za sodelovanje ni. Na tekmovanje se Žiga ni posebej pripravljal, niti ni imel časa, v Avstrijo smo se dejansko odpravili z delovnega procesa,« je pojasnil Hrovat, ki je bil na svojega pečarskega pomočnika upravičeno ponosen. Kot pravi, je v Žiga v Avstriji naredil odličen vtis, s svojimi sposobnostmi in znanjem pa se lahko postavi ob bok kolegom iz drugih držav. »Žiga je sicer izredno delaven, učljiv in ročno spreten,« je še dejal.

Žiga pravi, da ga je delo pečarja od nekdaj privlačilo: »Doma imamo krušno peč, občutek toplote je prijeten in vedno me je zanimalo, kako se to naredi.« V Kranju je zaključil poklicno šolanje po programu pečar-keramik, pred tremi leti pa je kot pečarski pomočnik izkušnje začel pridobivati v obrtni delavnici Pečarstva Hrovat. »Najbolj mi je všeč občutek na koncu, ko vidiš peč in si rečeš, to sem pa jaz naredil,« pravi.

Med mladimi ni pretiranega zanimanja za ta poklic. »Vsi so raje za računalnikom in na toplem,« razmišlja Žiga in nadaljuje: »Od poklica pečarja verjetno mnoge odvrne dejstvo, da je treba trdo delati, včasih tudi v mrazu, da se kdaj pa kdaj delavnik konča šele v večernih urah, da si pri tem delu tudi umazan ... A če imaš to delo rad, to ni ovira. Ni pa vsak za tako delo, to moraš imeti v sebi. Sicer pa pečar mora biti delaven, pripraven, natančen, imeti mora voljo in veselje, se znati obrniti ...« Odločitve za poklic pečarja ni nikoli obžaloval, pa čeprav ima zaradi zaključene poklicne šole kdaj pa kdaj tudi občutek, da nekateri z višjo izobrazbo menijo, da so vredni več.

Hrovat po drugi strani ugotavlja, da zanimanje za poklic pečarja vendarle ni tako majhno: »Tudi šola v Kranju intenzivno dela na tem programu, Jože Verbič je eden boljših pedagogov na tem področju.« Velik problem pa je, opozarja, da sta trg in kupna moč v Sloveniji majhna, zaradi česar pečarji, ki večinoma delajo sami, znanje neradi prenašajo na mlade. »Brez tega ni širše ponudbe, ni konkurence in ni razvoja. Namesto da bi postali strokovnjaki, mojstri, vedno bolj postajamo trgovci, distributerji nečesa, kar si je nekdo drug izmislil,« je pripomnil Hrovat.