Sedemdeset let spominov

Letos praznujemo obletnico konca druge svetovne vojne. Konec številnih žalostnih usod in tragedij. Še posebej se tega spominjajo tisti, ki so bili izgnani iz svojih domov, svojega kraja in domovine. Njihov drugi dom je bil nekje v tujini v taboriščih in lagerjih. Vsi tisti bi si lahko napisali vsak svojo zgodbo težkih časov.

Naša vas Mošnje je bila v teh medvojnih časih še posebno prizadeta. Spomnim se najmanj štirih dogodkov, ki so se mi zapisali za vedno v spomin. Že pred vojno sem bil kot kratkohlačnik pozoren na dogodek sredi vasi, ko so šolarji zasadili lipo s posvetilom v spomin na umrlega kralja Aleksandra Karađorđevića, ki je bil umorjen avgusta 1934 v mestu Marseille v Franciji. Nekdo iz vasi je napisal: »Tu sredi vasi že 80 let stojim in vsako leto ozelenim. Vsadili so me v spomin, na veliki zločin. Poškodovana in ožgana, ponovno korenine sem pognala.«

Med vojno, ko je vas gorela, je bila močno poškodovana – ožgana, tako v letu 1944 ni kazala življenja. Konec vojne pa je ponovno odgnala zelene poganke in spet oživela, kot da bi vedela, da se vaščani ponovno vračajo iz pregnanstva. Danes po toliko letih je njen obseg že nad dva metra.

Drugega nepozabnega dogodka se spomnim, ko smo šolarji ponovno prišli v šolo in so nas pričakali novi učitelji, nemško govoreči. Bili so strogega obraza in do nas, šolarjev, neprijazni. Začeli smo se torej učiti nemško.

Žalost je vas doletela tudi januarja 1943, ko je bilo prisilno mobiliziranih 20 vaških fantov v nemško vojsko. Štirje so odšli v partizane, ostalih 16 pa se je odzvalo oblastem in odšlo v svet. Porazgubili so se po svetu, se borili na ruski fronti, v Normandiji in celo v Afriki. Tisti, ki so preživeli in prišli iz ujetništva, so imeli kaj povedati.

Najhujši udarec pa je vas doletela tistega velikega tedna pred velikonočnimi prazniki, 4. aprila 1944, ko so Nemci izselili vso vas. Izseljenih je bilo 50 družin oz. 168 prebivalcev. Vendar to še ni bilo dovolj, kmalu po tem, 15. aprila, na belo nedeljo, je v vasi tudi zagorelo. Zgorelo je osem stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Tiste družine, ki so jim pogorele hiše, so se ob vrnitvi vselile k prijateljem in znancem.

Vse to pa vaščane ni ustavilo, lotili so se obnove vasi, s pomočjo države in številnih prostovoljcev iz soseščine so Mošnje kmalu dobile novo podobo. V vasi se je začelo novo drugačno življenje. Po tolikih letih se je marsikaj spremenilo, kar občutimo vsi, spomin na našo preteklost pa naj ostane v naših srcih. Naj današnja generacija ve, kaj se je v Mošnjah dogajalo med vojno in po njej.

Ciril Zupan, Mošnje