Kje je meja novinarske svobode?

Nekoč so se bralci na novinarske zapise odzivali le v pismih bralcev. Ko so najbolj kolerični med njimi prebrali tekst, ki jih je razburil, so vzeli v roke pisalo, začeli pisati in ugotovili, da to ni čisto enostavno. Nekaj je govoriti, drugo pa vse to v čim bolj pravilni slovenščini artikulirati na papirju. Glava se je medtem ohladila, pa še pot do pošte je postala predolga in zato so uredniki pisem bralcev v roke dobivali že precej selektivne odzive.

Potem je prišel internet, tiskani mediji so se preselili na splet in bralci so dobili možnost takojšnjega in neposrednega odziva na zapisano. Avtorji so pogosto kar tekmovali v neokusnosti in nepismenosti. Ker so pisci večinoma anonimni, za pisanje ne nosijo nobene odgovornosti in posledic. Najhuje, kar se jim lahko zgodi, je, da jih moderatorji zbrišejo. Ob množici novih sporočevalcev pa še naprej ostajajo klasični novinarji, ki se vsak dan podpisujejo pod svoja pisanja in s tem na pladnje postavljajo svoje glave. Padanje naklade tiskanih medijev vsaj za tiste, ki delajo v teh medijih, pomeni, da so za svoje delo v interesu javnosti vse manj plačani, pa še vrata uradnih inštitucij se jim vedno bolj zapirajo, saj le-te niso več dolžne nemudoma odgovarjati na njihova vprašanja in jim posredovati zahtevanih podatkov. Najhujši udarec novinarstvu pa je prišel s strani zakonodaje, konkretno v 260. členu kazenskega zakonika. Ta v prvi točki pravi: »Uradna oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja tajnih podatkov sporoči ali izroči komu tajne podatke ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira tajne podatke, zato da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let.« V drugi točki pa: »Enako se kaznuje, kdor protipravno pride do tajnih podatkov, da bi jih neupravičeno uporabil, kakor tudi, kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi.« Tu smo zdaj pri štirih slovenskih novinarjih, ki so se v postopku znašli zaradi domnevne izdaje tajnih podatkov Sove.

Če se to ne bi zgodilo, še naprej večina ne bi vedela, da so bili leta 1999 novinarji izvzeti iz pregona za razkritje tajnih podatkov, s spremembo kazenskega zakonika leta 2008 pa se jih je zakonsko spet lahko začelo preganjati. Sprememba je bila sprejeta v času ministra Lovra Šturma, pred koncem vlade Janeza Janše.

Zdaj je oblast že sprožila postopke za spremembo tega dela zakona, po katerem bi iz pregona izvzeli osebe, ki bi objavile podatke v javnem interesu. Ker večina novinarjev piše prispevke, za katere lahko trdimo, da so res v javnem interesu, bi to pomenilo, da bodo lahko v prihodnje mirneje opravljali svoje delo.

V nekdanjem sistemu, ki se ni ravno odlikoval po demokratičnosti, smo nekoč množično nosili priponke s prečrtano številko 133. Šlo je za člen jugoslovanskega kazenskega zakona, ki je omejeval javno besedo. Zdaj smo že dolgo v demokraciji, zato je res problematično, če niti novinarji ne smejo objaviti razkritij, do katerih so prišli pri svojem raziskovalnem delu.