Srb, ki piše in sanja v slovenščini
Dvoživke umirajo dvakrat je naslov literarnega prvenca Zorana Kneževića, ki se je odločil, da zapusti domačo Vojvodino in pride v Škofjo Loko. Hitro se je naučil slovensko, začel pisati zgodbe in izdal knjigo, ki jo je na Torkovem večeru s knjižnico predstavil v Miheličevi galeriji v Kašči.
Zoran Knežević zase pravi, da ni tipičen ekonomski priseljenec. Doma je z vojvodinske vasi Brestovac, v Somboru je končal gimnazijo in se nato vpisal na študij prava, ki pa ga ni končal. V življenju je počel marsikaj, predvsem pa je veliko bral in poslušal glasbo.
»Od nekdaj sem veliko bral. Kot majhen sem bral o Heidi in Vinetouju, potem tudi vse druge knjige. Lahko rečem, da sem strasten bralec, sem pa tudi opazovalec. Ko se je v meni nabralo veliko stvari, ko sem hotel kaj povedati, sem sklenil, da začnem pisati. Če bi znal igrati kakšen inštrument, bi morda začel igrati, saj je bila moja prva ljubezen glasba, hotel sem postati bobnar. Ker pa mi to ni uspelo, sem začel pisati zgodbe. Tudi sedaj, ko sem izdal knjigo in mi pravijo pisatelj, se še vedno ne počutim kot pisatelj. Sem pač človek, ki je napisal knjigo. Moram pa reči, da je to res lep občutek,« je svojo življenjsko pripoved pred loškimi poslušalci začel Zoran Knežević, ki se je v zrelih letih, star 37 let, odločil, da zapusti Srbijo in pride v Slovenijo, v Škofjo Loko, kjer je imel tudi sorodnike.
»Iz Srbije sem se odselil zato, ker so bili moji pogledi na življenje drugačni od pogledov večine. Enostavno sem se v svoji državi počutil kot tujec. Zato sem sklenil, da sem raje tujec v drugi državi. Ko sem prišel v Škofjo Loko, sem sklenil, da se najprej naučim jezika. Vpisal sem se v tečaj slovenščine, pomagali so mi sorodniki in ko sem dobil službo v gradbenem podjetju, sem prosil, ali bi na gradbišču lahko delal med Slovenci, da bi se tako laže in hitreje naučil jezika. Samo nasmehnili so se in mi povedali, da je to pač nemogoče, ker takšnega gradbišča enostavno nimajo. Toda vztrajal sem, učil sem se. Po naravi sem borec in hitro mi je uspelo. Trinajst let sem živel v Škofji Loki, bilo mi je všeč, rad sem hodil na Lubnik, še več prostega časa sem preživel v loški knjižnici,« pravi Zoran Knežević, ki je nato okusil tudi, kako je biti brezposeln (in o tem seveda tudi pisal), sedaj pa živi v Ljubljani in dela kot varnostnik.
»Moje zgodbe, ki sem jih začel pisati pred desetimi leti, sicer niso avtobiografske, gotovo pa je v njih veliko osebnih izkušenj. Pišem iz duše,« pravi Knežević, ki se je pisanja učil v literarnih delavnicah, za svoje zgodbe pa je dobil tudi nagrade na proznih mnogobojih in natečajih. Že naslov knjige Dvoživke umirajo dvakrat, ki je izšla pri Cankarjevi založbi in je prejela nagrado 30. slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec leta 2014, govori o razdvojenosti med nekdanjo in novo domovino. »Še več kot nagrade mi pomeni odnos bralcev ali poslušalcev do mojega pisanja. Velikokrat se namreč udeležujem tudi branj, enostavno sem vesel odziva. Seveda ima moje pisanje še pomanjkljivosti, tudi vedno ne najdem prave besede, slovenskega izraza in takrat prosim za pomoč. Sem pa z leti opazil, da razmišljam v slovenščini, da sanjam v slovenščini,« tudi dodaja Zoran Knežević, ki je na Fakulteti za družbene vede dokončal študij kulturologije in ima pripravljenih tudi že nekaj zgodb za naslednjo knjigo.