Praznina v srcu

Vrnitev v rodni kraj, 3. del

… »Takrat je sestra sklonila glavo, beseda ji ni šla več z jezika. Z velikim trudom je izjecljala, da je najin dom v razsulu, starša sta stara in betežna, brat – tisti, ki je kmetijo podedoval – pa pije kot žolna. Besede so me zelo potrle. Na dan so priplavali spomini, ki so bili še zmeraj zelo boleči. Bolje, da ne greš domov, ker te bodo pričakali z vilami, je še dodala, preden sem se od nje poslovil ...«

A se Roman ni dal odgnati. Hrepenenje, da bi po dolgih letih tujine videl svoj dom, je bilo premočno.

»Spominjam se, da se je prijatelj Evgen čudil mojim dilemam. S starši je imel normalen odnos, videli so se enkrat letno, ob božiču. Kadar je pomislil nanje, v sebi ni čutil nobenih pretresov, šokov in podobnega. Cesto, ki je bila nekoč makadamska, so asfaltirali, ob njej pa so stale nove hiše. Sploh se mi je zdelo, da se je Slovenija v letih, kar me ni bilo, posodobila, obnovila, modernizirala. Ljudje so bili lepo oblečeni, avtomobili, ki sva jih srečevala, so bili takšni kot v Nemčiji. Evgen je celo pripomnil, da se mu zdi, da komunizem sploh ni tako slab. Grdo sem ga pogledal ter mu s povzdignjenim glasom dopovedoval, da nima pojma. Resnici na ljubo – tudi meni se ni dosti sanjalo, kako so Slovenci lahko ušli izpod komunističnega jarma. Že od daleč sem zagledal rojstno hišo, ki pa je bila – kakšno razočaranje – prav takšna kot nekoč. Morda še slabša, saj je bilo opaziti veliko zanemarjenost. Srce mi je tolklo kot noro, saj sem se snidenja s starši na smrt bal. Ne vem sicer, zakaj, saj nisem bil nikoli navajen, da bi pretirano kazal svoja čustva … Na klopi pred hišo je sedel starejši možakar. 'Je to oče?', me je prešinilo. Stopil sem bliže, a sem potem nagonsko ugotovil, da mora biti brat. Ni bil čisto pri sebi, izgubljeno je strmel vame in me ni prepoznal. Potem se na pragu prikaže mama, bila je še ravno takšna kot nekoč, le malo bolj kriva je postala. Pogledala me je in vprašala: 'Kdo pa si ti, plašur? A si prišel krast?' Šlo mi je na jok, iztegnil sem roko, ter ji povedal, kdo sem. Takrat pa je dvignila palico, ki jo je držala v roki, in malo je manjkalo, da me ni udarila z njo. Pričela je kričati, naj grem, da nimam tam kaj iskati, da ne bo dovolila, da kmetijo izpulim iz bratovih rok in podobne traparije. Zmerjanje je priklicalo še očeta. 'A ti si,' je zamrmral in začel miriti mamo. Ko je videl, da ne bo nič dosegel, mi je namignil, naj raje grem. Še potem, ko sem tekel proti avtomobilu, sem za seboj slišal najbolj ostudne kletvice. Moram povedati, da niti v najbolj drznih sanjah nisem pričakoval, da mi bodo domači padli okoli vratu, a da me bodo nagnali – tega pa tudi ne. Ne vem, zakaj, a takrat mi je padlo na pamet, da je pregovor 'kri ni voda' ena sama laž. Z Evgenom sva se odpeljala in to srečanje s starši je bilo moje poslednje.«

Edina pozitivna stvar, ki se je zgodila, so bili na novo vzpostavljeni stiki s sestro. Pričela sta si dopisovati in njena pisma so Romana zelo osrečevala.

Končno je srečal tudi žensko, ki mu je bila pisana na kožo. Malo se je že bal, da bo ostal zakrknjen samec do konca življenja. Lumi je bila po rodu s Finske, v Nemčijo jo je prignala študentska izmenjava. Bila je računalniška strokovnjakinja, zelo drzna mlada ženska, skoraj petnajst let mlajša od Romana.

»Bil sem kot star panj, ki se vname. Že od prvega trenutka naprej sva se zelo dobro ujela, po pol leta znanstva sva se tudi poročila. Oba sva si želela otrok, rodili so se trije, ki so mi korenito spremenili življenje. Hči danes dela v hotelu v bližini jezera Königssee, sin študira na Finskem, najmlajši pa v Ljubljani. Vsi že od malega govorijo vse tri jezike: finskega, nemškega in slovenskega. Moram reči, da je družina eden tistih 'projektov', ki se mi je v življenju najbolj posrečil,« doda med smehom.

V pogovoru počasi zajadrava v tiste vode, zaradi katerih sva se pravzaprav sestala.

»Nekoč mi je sestra napisala pretresljivo pismo. V brata, ki je nemočen in zapit ostal po smrti staršev na kmetiji sam, se je vtaknilo socialno skrbstvo. Hoteli so ga spraviti v dom za starejše, da pa bi lahko financirali oskrbo, so nameravali zaseči kmetijo. Sestra, ki je vedela, da mi denarja ne manjka, me je prosila, naj to preprečim. Z ženo sva se pogovorila in padla je odločitev, da se odpeljeva domov in stvari urediva. Brat je bil res v žalostnem stanju. Ker ni bilo nikogar, ki bi skrbel zanj, je celo pozabil jesti. Shujšal je do neprepoznavnosti. Z uradniki sem se dogovoril, da ga lahko za nekaj časa namestimo v kakšni ustanovi, a ne za zmeraj. Le toliko, da revež pride k sebi. Niti v sanjah pa nisem računal na oporoko, ki jo je spisala mama, ki je umrla nekaj mesecev za očetom. V njej je bilo zabeleženo, da jaz, Roman K., nimam pravice niti do nujnega deleža! Si morete misliti, kako me je reva sovražila! Za trenutek sem imel zvezane roke. Nihče ni vedel, kaj naj storimo. Potem pa mi je eden od prijateljev predlagal 'ovinek'. Brat, ki je bil lastnik, je kmetijo najprej prepisal na nečaka, sestrinega sina, ta pa je po dolgih in dragih postopkih prepisal name. Na ta način smo zaobšli materino volilo. Če tega ne bi bilo moč narediti, mi ne bi kazalo drugega, kot da dvignem roke. Vmes sem se lotil dela. Kmetijo, ki sicer ni bila spomeniško zaščitena, sem obnovil tako, kot je treba. Na voljo sem imel precej fotografij, nekaj se jih je našlo tudi v lokalnih zbornikih. Potem ko so računalniki naše službe in delo postavili na glavo, je žena tako delala doma, jaz pa sem se upokojil in se pričel posvečati še eni zanimivi raziskavi, s katero sem potem pri šestinšestdesetih v drugo doktoriral. Z ženo sedaj preživiva pol leta v Sloveniji, pol leta, včasih manj, pa v Nemčiji. V Sloveniji, organizirava tudi znanstvene tabore za študente, k nam prihajajo predavatelji od vsepovsod. Pozneje si bova lahko ogledala predavalnico, ki je ena najmodernejših. Gostom kuha sestra, vsi se potem vedno znova vračajo v Slovenijo.«

»Konec dober, vse dobro,« sem mu dejala tik pred odhodom.

Odkimal je z glavo in me žalostno pogledal.

»Ne, sploh ni res,« je počasi odgovoril in glas se mu je vidno zatresel. »Vse, kar imam in kar sem, sem dosegel z lastnimi rokami. Vsak dan posebej se zahvaljujem Bogu za družino, obenem pa sem hvaležen, da mi je bila usoda naklonjena in mi namenila uspehe tudi v strokovnem življenju. Zaradi teh slednjih me pogosto trepljajo po ramenih, a verjemite, vse bi zamenjal z enim samim maminim smehljajem, toplo besedo, objemom. Marsikaj, kar imam, bi dal zato, da bi imel mamo, kot jo imajo drugi, normalni ljudje. Njeno sovraštvo me je sicer prekalilo, a je v mojem srcu pustilo ogromno praznino. Starejši ko sem, večja postaja bolečina …«

(Konec)