Naš misijonar v afriški puščavi

Danes je petek, trinajstega, kar ni ravno dober znak. Na srečo je nesrečni 8. februar, slovenski kulturni praznik in praznik pesnika, ki nam je zapustil Sonete nesreče, med katerimi je tudi Popotnik pride v Afrike pušavo, že minil. Omenjeni sonet govori o popotniku, ki ga v puščavi na brezpotju zajame noč ter nato upa, da mu bo luna osvetlila pot. Ko ta res vzide, mu namesto poti pokaže nočno pokrajino, polno divjih zveri.

Če bi držale napovedi naših vremenoslovcev, bi morali letos na Prešernov praznik grozote gledati kar pri belem dnevu. Napovedi o zgodovinskem sneženju so bile tako hude, da sta se dva osrednja slovenska dnevnika bralcem na naslovni strani že vnaprej opravičila, ker bodo naročniki tega dne časopis zaradi vremenskih razmer dobili kasneje. Na koncu vsaj na Gorenjskem in v Ljubljani z okolico sneg sploh ni padal in raznašalec je moj izvod časopisa prinesel ob enaki uri kot običajno. Zakaj je torej praznik nesrečen? Zato, ker so bili s podeljevanjem Prešernovih nagrad pogosto povezani škandali, zaradi katerih se je zgražala predvsem širša publika. Dovolj se je ustaviti že v lanskem letu, ko je za film o našem misijonarju Pedru Opeki nagrado Prešernovega sklada dobil novinar Jože Možina. Zanjo so ga predlagali trije ugledni slovenski pisatelji in tudi Prešernovi nagrajenci Drago Jančar, Niko Grafenauer ter Zorko Simčič. Ko je upravni odbor Prešernovega sklada odločil, da gre nagrada res v roke Jožetu Možini, je odstopila strokovna komisija za scensko umetnost.

Letošnja proslava je sicer minila brez podobnih škandalov, zato pa je ravno v času Prešernovega praznika Pedro Opeka znova postal ena od vročih vesti naših medijev. Misijonarja, ki se je v Argentini rodil slovenskim staršem, zdaj pa živi in dela na Madagaskarju, so zaradi njegovega humanitarnega dela predlagali za Nobelovo nagrado za mir. Opeka je za svoje misijonarsko delo že leta 2007 dobil najvišje francosko odlikovanje vitez legije časti, leta 2009 pa iz rok tedanjega predsednika Slovenije Danila Türka tudi najvišje državno odlikovanje zlati red Republike Slovenije. Zdaj so ga za Nobelovo nagrado predlagali slovenski znanstveniki in akademiki ter opozicijska stranka Nova Slovenija. Ob tem pa tudi vlada Madagaskarja. Slovenska vlada pa ne. Iz kabineta predsednika vlade so potrdili, da o tej nominaciji niso niti razpravljali, predsednik Miro Cerar je njegovo kandidaturo podprl le osebno.

Pedro Opeka je na Madagaskar, »v Afrike pušavo«, prišel leta 1975, od leta 1989 pa v prestolnici Atananarivu s smetiščarji in brezdomci gradi mesto upanja. Nekdanje smetišče, na katerem je živelo na tisoče revežev, je postalo urejena vas s šolami, vrtci in igrišči. Ko so ga novinarji povprašali, kako on komentira stvari v zvezi z nominacijo za Nobelovo nagrado, je preprosto odgovoril, da humanitarnega dela ne počne zaradi zbiranja priznanj, ampak zato, ker je ljudem treba pomagati. Tudi če na koncu nagrade ne bo dobil, bi bilo dobro, da se vsi, ki v dobrem ali slabem opletajo z njegovim imenom, nad to izjavo resno zamislijo.