Smučišče moje mladosti

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 5. februar 2015 / 11:34

To je Krvavec. Pri nas doma smo smučali od malih nog. Moje prve smuči so bile Elan JET z rumeno maso. Začetniške tečaje smo imeli na Torklji pod Šmarjetno goro, potem pa smo hodili na Krvavec, le redko drugam, v tujino nikoli. Vrsta za gondolo pod Krvavcem je bila kot dolga kača, ki se je vila proti Štefanji Gori. Od parkirišč do gondole smo šli peš, pogosto že od elektrarne ali še nižje. Smučali smo cel dan. Vrste pred žičnicami so bile dolge, sedežnice zmrznjene in zasnežene. Spominjam se reklame, ko je v soncu lesketajoč žičničar prijel sneg na sveže pripravljeni progi in v »voki-toki« sporočil: »Joža, mi smo pr'pravl'en', požen'!« Danes grem redko na Krvavec, zadnjič sem bila po dolgem času. Obisk Krvavca me je kar malo pretresel. Večina stacionarnih gostov so bili Hrvati. Takoj sem pomislila, kar je bil Križaj in njegova ekipa za Slovence, to so Kostelići za Hrvate. Na Plaži je bila glavnina gostov Hrvatov. Muzika, pijte borovničk, privoščite si … Povsem drugačna struktura gostov je pri Viženčarju na Jezercih. Čisto drugače, kot da nisi na istem terenu. Žičnice so hitre, vrste kratke, smučarjev manj kot včasih, pa je vseeno drugače. Nekaj prog je zaprtih za treninge, tu so bordarji, začetniki, upokojenci, akrobatski smučarji … Ta živ žav mi ni všeč. Jasno, jaz sem drugačna. Z otroki smo okusili smučarijo v Dolomitih in v Avstriji. Majhna lesena hiška na smučišču, kamor se pripelješ z avtom. Več kot luksuz. Zjutraj smučamo, ko smo še povsem sami na smučišču, potem se gre človek malce spočit v hišico in zopet nazaj, pa na kosilo in če se ti da, še enkrat. V hišici je savna, vse je treba pripeljati gor, ker ni trgovine, le nekaj gostiln, smučišče je manjše kot Krvavec, pa vendarle ne bi zamenjala. Luksuz enotedenskega odklopa, bivanja tam in smučanja direktno iz hišice je večji od prostranega smučišča in večjih strmin. Nenazadnje je cena v tujini ugodnejša kot doma. Včasih pomislim, kaj ne bi raje podpirali domačega gospodarstva? Mi je zelo žal, vendar denar zaslužim s poštenim delom in ga pač zapravim tam, kjer zanj dobim več. To je v Weinebenu na meji med Koroško in Štajersko. Imajo popuste za stacionarne goste, za otroke in mladino, za tedenske goste. Pri nas je cena po ceniku brez ugodnosti, nas pa je sedem in še pes gre lahko zraven. Veliko gostov je Slovencev, Madžarov, Nemcev, hrvaški otroci tam trenirajo. Tudi naše osnovne šole imajo na tem smučišču redne šole v naravi. Le zakaj, se človek vpraša? Če Slovenci hodimo drugam, k nam pridejo drugi gosti. Tako pač je, marketing deluje, saj imajo smučišča za to plačane ljudi. Smučine bodo še vedno ostale, le sneg in temperature nas lahko odvrnejo od našega zimskega paradnega konja. Morda pa tudi vi že dlje časa niste bili na Krvavcu? Podajte se gor z avtom ali peš. In če boste smučali, se prepustite Babilonu, ki ga danes srečate na belih strminah Krvavca. Svet se spreminja in mi z njim.