Fotografska Snovanja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 4. februar 2015 / 10:28

Pred leti se je že zdelo, da so našli Prešernovo fotografijo. Potem se je izkazalo, da je šlo le za fotografijo narisanega portreta. Duhovnik Janez Puhar, oče slovenske fotografije, je bil 14 let mlajši od pesnika in bi ga lahko fotografiral, a ga pač ni. Najbrž se sploh nista poznala. Pa nič zato. To pot nam gre za to, da naš kulturni praznik, Prešernov dan 2015, počastimo s Snovanji o fotografiji …

Ta Snovanja so torej prva, ki so v celoti namenjena fotografiji in fotografom. Osem strani za zgodbo fotografije, ki traja že skoraj dvesto let, seveda ni prav veliko. Nekaj pa je. Preden napovem vsebino, dovolite, da se spomnim še svoje male zgodbe s to rečjo. V mojem otroštvu, tam okrog leta 1960, so bili še prav redki, ki so imeli fotoaparat in slikali za svojo zasebno rabo. Lojze Seljak, eden mojih stricev, je bil tak in zato imamo v družinskem arhivu kar nekaj fotografij iz tistih časov. Sam sem si prvi fotoaparat kupil konec poletja 1968, ko sem med počitnicami delal kot pomožni gradbeni delavec (»cerahar«) in nekaj malega zaslužil. Kupil sem si sovjetski aparat Smena 8 in z njim dokumentiral kar nekaj svojih poti (na Triglav, v Moskvo …). V začetku osemdesetih pa je fotosekcija Planinskega društva Žiri organizirala fotografski tečaj, vodil ga je njen mentor, legendarni mojster Vlastja Simončič. Razložil nam je najprej elementarne reči – da človeka ne smeš fotografirati pred drevesom in tako, da na sliki izgleda, kot da mu tisto drevo raste naravnost iz glave; da ga ne smeš fotografirati na močnem soncu, ker se potem na sliki kremži in miži … Sicer pa je skoraj ves čas pripovedoval zgodbe iz svojega dolgega in pestrega življenja, tudi nekaj pikantnih. V družbi umetnika Tomaža Kržišnika sem v tistih letih spoznal nekaj vrhunskih slovenskih fotografov, Janeza Pukšiča in Milana Pajka. Kot urednik Žirovskega občasnika pa sem k sodelovanju povabil mladega Janeza Bogataja, ki je zdaj eden najvidnejših slovenskih fotografov in tudi gost teh Snovanj … Ko sem postal stalni sodelavec našega časopisa, mi je urednica Leopoldina Bogataj zaupala fotoaparat legendarnega Glasovega fotografa Franca Perdana – klasični Canon F-1 – in z njim sem naredil kar nekaj fotografij, tudi kakšno dobro.

V moji bibliografiji je članek z grozečim naslovom Ontologija fotografije. Izšel je 27. 10. 1989 v Snovanjih, k pisanju me je povabila moja predhodnica Lea Mencinger. Ko to pišem, članka ne morem najti, da bi pogledal, o čem sem modroval, a kaj epohalnega gotovo ni bilo. Nekaj pa je že moralo biti, sicer ga v NUK-u ne bi uvrstili na Cobiss. No, to pot fotografije ne obravnavamo s filozofskega vidika prvih in poslednjih reči. S kolegom Igorjem Kavčičem sva pripravila pogovore z dvema fotografoma in enim poznavalcem fotografije. Tu je najprej fotoreporter Matic Zorman, ki fotografira tudi za Gorenjski glas, leta 2012 pa je za serijo fotografij iz Gaze dobil nagrado Slovenia Press Photo za najboljšo reportažo. Drugi je že imenovani Janez Bogataj; tudi on je svojo pot začel kot fotoreporter pri Mladini, zdaj se uveljavlja kot umetniški fotograf. V vlogi poznavalca pa nastopa Damir Globočnik, dvojni doktor, ugledni muzealec in publicist. Lani sta izšli kar dve njegovi fotografski knjigi: monografija o Janezu Puharju in katalog razstave, ki jo je postavil in je še do maja na ogled v Gorenjskem muzeju, njen naslov pa je: Iz zgodovine fotografije v Kranju, Od Puharja do Marenčiča. Z njim se oziramo po gorenjski in širši fotografski sceni.

In ne nazadnje – če­prav na zadnji strani – je članek o velikem podvigu Pe­tre Puhar, tudi nekdanje sodelavke našega časopisa. Njen priimek priča, da je iz rodu, iz katerega je tudi oče slovenske fotografije – legendarni Janez Puhar (1814–1864). Ob lanski dvestoletnici njegovega rojstva je pripravila cel ciklus prireditev in dejanj, pravo čaščenje tega zaslužnega moža. Pogovarjala sva se, da bi naredili posebna Snovanja samo o njem, a se potem (največ po moji nerodnosti) to ni zgodilo. Pa zapišimo zato vsaj to, da so ta fotografska Snovanja tudi njemu v čast in spomin.

V tokratnem snopiču torej ne razpravljamo o tem, kaj vse je fotografija, od kdaj je in kako je z njo. Pa vendar skušamo v pogovorih z dvema ustvarjalcema, enim poznavalcem in eno večjih častilk fotografskega početja izmeriti utrip sodobne fotografije. To je tudi sicer naloga časnikarstva – poročati o dogajanjih v aktualnem času. Naknadno razmišljanje o tem, kaj se je pravza­prav zgodilo, pa je slej ko prej naloga filozofije.

Janez Bogataj je svoje fotografije večkrat opisoval filozofu in fotografu Evgenu Bavčarju, ki je slep in živi v Parizu. Filozof je kolega fotografa počastil z vodstvom po njegovi lanski ljubljanski razstavi in ob njej zapisal, kako vse skupaj vidi. »Ko poslušam opis fotografij, se spomnim na ugotovitev pesnika Ivana Volariča - Fea: 'Najlepša jutra so zjutraj.' … Bogatajeve fotografije potrjujejo to duhovito domislico in obenem delovno resnico fotografa. Nesebično me vabi na bogata romanja po jutrih v iskanju tistega naravnega lepega, ki ga je Kant primerjal z lepoto tulipana. Ko v domišljiji stopam v njih po slovenskih pokrajinah, vem, da moram vstati zgodaj pred resnico polnega dne, ko je sonce, fotograf vseh fotografov, šele na začetku, ko se zlati voz Heliosa šele začenja premikati po nebesni poti navzgor.« - Sonce, fotograf vseh fotografov, kaj porečeš na naše početje?