Iz Etiopije z nepozabnimi izkušnjami

Absolventki jeseniške Fakultete za zdravstvo Neža Studen iz Sebenj in Urška Žonta iz Tržiča sta zadnje mesece preteklega leta kot prostovoljki preživeli na drugem koncu sveta – v Etiopiji.

Tržič – Da jima na afriški celini ne bo dolgčas, je bilo jasno že na samem začetku, saj je bila približno šeststo kilometrov dolga vožnja od etiopske prestolnice do mesta Kobo, kjer sta Neža in Urška od septembra do decembra opravljali svoje delo, zelo dinamična in divja. Sledilo je prijetno presenečenje: ob prihodu v Kobo so ju vsi navdušeno in prijazno sprejeli, še posebej otroci, ki so ju objemali, poljubljali in ju neprestano držali za roke, čeprav so ju videli prvič.

Urška in Neža sta bili nastanjeni v kompleksu, ki obsega vrtec, sirotišnico ter kliniko z lekarno, laboratorijem, rentgenom, ambulanto, bolniškimi sobami in porodnišnico, pomagali pa sta povsod, kjer so ju potrebovali. Tako sta se družili z otroki, ki so ju očarali s svojo energijo, veseljem in preprostostjo, na kliniki pa sta na pomoč priskočili medicinskih sestram in babici pri porodih. Teh je letno okoli sedem tisoč, pogosto pa oskrbujejo tudi ponesrečence, otroke z opeklinami in paciente z malarijo, tuberkulozo, vročinskimi stanji, prebavnimi motnjami ter izvajajo obrezovanja. Tem sta prisostvovali tudi Urška in Neža: »Fante obrežejo šele pri osemnajstih, devetnajstih letih, oni pa se obrezovanju ne upirajo, saj so to sprejeli kot del svoje kulture.« In kaj je mladi prostovoljki na kliniki najbolj šokiralo? Dekle, ki je zaradi neuslišane ljubezni skušalo storiti samomor – z varikino. Nad dekletovim dejanjem zdravniki niso bili presenečeni, saj je to, kot sta kasneje izvedeli Neža in Urška, povsem običajno. Klinika je sicer dobro opremljena z vsemi potrebnimi aparati in pripomočki, zaposleni so izšolani domačini, poskrbljeno pa je tudi za varnost prebivalcev in šolanje otrok.

Čeprav postopoma sledijo svetovnemu razvoju, ohranjajo tradicijo, kar se med drugim kaže v nošnji tradicionalnih oblačil, praznovanjih in izvajanju obredov, Urško in Nežo, ki bi Etiopijo z veseljem še kdaj obiskali, pa sta najbolj navdušili njihova volja do življenja in iskrenost: »Kljub temu da so materialno slabše preskrbljeni kot mi, so vedno veseli, nasmejani in polni energije. So samozadostni, iznajdljivi, vse si delijo in si brez oklevanja pomagajo, če pa se sprejo, težavo rešijo in se pobotajo. Zdi se, da zahrbtnosti sploh ne poznajo, prav njihova iskrenost pa je tista vrlina, zaradi katere so njihovi medsebojni odnosi pristnejši kot drugje po svetu.«