Skupaj tu in v večnosti

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. januar 2015 / 10:46

V srcu te nosim, 5. del

... »Spet smo imeli ogenj v strehi, ko se je vnuk (otrok enega od sinov iz Tonetovega prvega zakona) odločil, da bo postal ministrant. Jože je bil zelo zaveden in je sovražil duhovščino, zato ni mogel doumeti, da je meni vseeno. Pa mi je res bilo! Kadar sem prišla na Gorenjsko, sem se zmeraj ustavila na Brezjah. V cerkvi sem čutila mir in spokoj …«

Kljub temu da so otroci odraščali, šli na svoje, nekateri so si tudi ustvarili družine, je bila ob praznikih hiša zmeraj premajhna. Vsi so se radi vračali k Angelci, tudi tisti, ki jih je v zakone primožila. Imeli so jo za mamo, k njej so prihajali po tolažbo, nasvete, po tople objeme. Sprva na skrivaj, potem pa kar na glas, so začeli praznovati tudi cerkvene praznike. Za polnočnico so se zbrali in šli skupaj v cerkev. Jože jih ni mogel razumeti in je zato izkoristil vsako priložnost, da je tudi pred otroki preklinjal Boga. »Starejši ko postajamo, bolj se nam oglaša vest,« je nizala svoja spoznanja Angelca.

»Dokler sem bila mlajša, mi je bilo vseeno. Tudi razmišljala nisem toliko. Zdelo se mi je povsem logično in normalno, da če mi nek moški ni bil všeč, sem poiskala drugega. S starostjo dobimo tudi ščepec več modrosti, spoznala sem, da sem pri moških zmeraj iskala ene in iste vzorce.«

Ko je zakoračila v petdeseto leto, se je počutila staro kot zemlja. Veliko sodelavk iz litijske predilnice se je pri tej starosti upokojilo, nenadoma, čez noč se je znašla med samimi mladimi. Že nekaj časa je imela tudi fička in ko se je spomnila, kakšne nedosegljive sanje ji je avto pomenil še pred desetletjem, se je sama pri sebi pogosto nasmehnila.

»Za okroglo obletnico so mi otroci pripravili posebno presenečenje. Za kar štirinajst dni so me poslali v Dolenjske Toplice. Ja, ljubi Bog, kaj pa bom tam počela toliko časa, sem se na videz jezila, v prsih pa mi je srce poskakovalo in prepevalo. Najhuje je bilo, ker je bil Jože prepričan, da sodi v paket presenečenja tudi on, a se je potem izkazalo, da bo moral ostati doma. Eden od posvojenih sinov se je priženil na kmetijo v Brdih, za prečkanje meje z Italijo je imel prepustnico, zato mu ni bilo težko prinesti nekaj oblačil. Prvič sem prišla do kavbojk, trenirke, živahnih puloverjev, bluz in šalov. Počutila sem se kot kraljica, četudi je Jože strupeno pripomnil, da so cunje zelo ''kurbirske''. V toplicah sem kar žarela od sreče in razposajenosti, saj ni bilo nikogar, ki bi mi gledal pod prste. Že prvi večer sem v jedilnici opazila črnolasega moškega. Takoj mi je padel v oči. Zelo pregrešno sem pomislila, da bi bilo lepo, če bi se spoznala. Ko se je po večerji pričel ples, je kot po nekem čudežu prišel k meni in me povabil na plesišče. Že dolgo se nisem tako dobro počutila kot v njegovih rokah. Dogovorila sva se, da se naslednji dan dobiva v bazenu. Ko sem prišla, je že čakal name. Zapletla sva se v pogovor, povedal mi je, da je vdovec, da je imel ženo srčno rad, a se po njeni smrti in po odhodu otrok od doma počuti zelo osamljenega, sploh, kar je bil upokojen. Bil je strasten bralec, kar jaz nisem bila nikoli, njemu na ljubo sem potem prebrala eno od knjig, ki mi jih je posodil. Bila je zelo zanimiva, začarala me je in brala sem vso noč, dokler nisem obrnila zadnje strani. Urh mi je odkril povsem drugačen svet, kot sem ga bila do takrat vajena. Do mene se je obnašal spoštljivo in prijazno, ko ga je prišla obiska hčerka, me je predstavil kot prijateljico. Doma je bil z Gorenjske, zelo blizu kraja, kjer je živel fant moje hčere. Prvič v življenju sem bila globoko in brez milosti zaljubljena v nekega moškega! In to pri abrahamu! Malo, preden sva se razšla, pa se je zgodilo tudi tisto neizogibno. Nič vam naj ne bo nerodno, to vam moram povedati! Do tistega trenutka sem bila trdno prepričana, da se ''posteljne zadeve'' končajo tisti trenutek, ko konča moški. Nisem imela malo izkušenj, a nihče se ni dosti oziral na to, ali je tudi meni lepo ali ne. Od mene so pričakovali, da se zanje potrudim, četudi se je matranje vleklo vso noč. Urh je bil drugačen. Ko je opazil, da sem bila zadrgnjena, toga in nesproščena, mi je pomagal, da sem se znebila sramu, ki me je držal v pesti. Nikoli poprej se še nisem imela tako lepo. Nikoli. Nič nisem kolebala, ko mi je predlagal, da najino zvezo nadaljujeva. Ko sem se od njega poslovila, sem jokala kot dež. Še dobro, da mi je fičko med potjo dvakrat zakuhal, da sem se vsaj malo zbrala. Jože z menoj, logično, ni govoril, ker je bil še zmeraj užaljen. Po pravici povem – malo mi je bilo mar zanj! Še dobro, da je spal v podstražnici, da sem imela tudi ponoči mir pred njim. Mrzlično sem razmišljala, kaj naj naredim, da bom lahko neopazno smuknila od doma. Na srečo sem imela veliko neizkoriščenega dopusta. Vzela sem si prost dan, ter se zapeljala do Ljubljane, kjer me je že navsezgodaj čakal Urh. Ves dan sva bila potem skupaj, sprehajala sva se z roko v roki, trenutki, ki sva jih delila drug z drugim, so bili nepozabni. Najino prijateljevanje je trajalo celih osem let. Potem je predlagal, da bi se poročila in jesen življenja preživela skupaj. V dobrem in slabem. Spet sem se razjokala od sreče. Ob njem se mi je to pogosto dogajalo. Brez razmisleka sem pristala. V tem času je spoznal tudi mojo hčerko, saj se je vmes poročila in postala njegova soseda na vasi. Moram povedati, da se nisva niti enkrat skregala, nobene grde besede ni bilo med nama. Le medsebojno spoštovanje in ljubezen. Naneslo je tako, da se mi od Jožeta sploh ni bilo treba ločiti. Neke noči je preprosto zaspal in se ni več prebudil. Praktično sem se že preselila na Gorenjsko, le sem in tja sem še prihajala v Litijo, saj je bila najmlajša hči zelo navezana name. Urh je bil pravičen in je premoženjske zadeve uredil tako, da so bili njegovi otroci zadovoljni. Pri teh stvareh sem bila bolj ciganske sorte, saj nikoli nisem imela ničesar, hiša, v kateri sem preživela zadnja leta, pa mi, četudi je bila moja, ni dosti pomenila. Pač, takšna sem bila! Z Urhom nisva želela, da bi se kdo od otrok grdo držal na naju zaradi kakšne nepremičnine ali, bognedaj, denarja. Pravzaprav bi morala stopiti le še pred oltar, pa bi bilo vse tako, kot je treba. Še dobro se spominjam, bil je ponedeljek, moral pa je oditi v Ljubljano na nek pregled. Mračilo se je že, njega pa ni bilo od nikoder. To so bili še časi, ko še nismo imeli telefona. Lahko sem le čakala, da kdo pride in mi pove, kaj se je zgodilo. Bila sem prepričana, da so ga v bolnišnici obdržali še na kakšni preiskavi. Malo pred polnočjo pa potrka na vrata njegova vnukinja, bila je v solzah in vsa prestrašena. Pove mi, da je dedija na prehodu za pešce povozil tovornjak in da ne vedo, ali bo ostal živ ali ne. Sesedla sem se sredi veže in z glavo udarila ob stopnico. Ko sem prišla k sebi, sva se z deklico usedli v avto in se odpeljali v Ljubljano. Žal sva prišli prepozno, Urh je kmalu po osmi uri zvečer umrl. Takrat se mi je podrl svet, zdelo se mi je, da bi morala umreti tudi sama. Pozneje, ko je najhujša bolečina že malo otopela, ko sem se postarala, sem spoznala, da sem imela po svoje srečo: v meni je ostalo toliko lepih spominov, da če se vsak dan posvetim le enemu, me bodo razveseljevali še naslednjih sto let,« je zaključila Angelca, potem pa je stegnila dlan in me, kot majhnega otroka, pobožala po laseh ter mi zaželela veliko sreče v življenju.

(Konec)

Komentarji (1)

Rastko Pastirk

... ?Spet smo imeli ogenj v strehi, ko se je vnuk (otrok enega od sinov iz Tonetovega prvega zakona) odločil, da bo postal ministrant. Jože je bil zelo zaveden in je sovražil duhovščino, zato ni mogel doumeti, da je meni vseeno. Pa mi je res bilo! Kadar sem prišla na Gorenjsko, sem se zmeraj ustavila na Brezjah. V cerkvi sem čutila mir in spokoj …? Seveda se vprašujem, kaj ste hoteli s tem povedati. Ne vem kakšna zavednost je to, da sovražiš duhovščino. To mi ni razumljivo, ker taki ljudje, ki duhovščino kar "za hec" ali brez heca sovražijo, najbrž ni. Vsaj jaz še nisem srečal takega človeka. Če jih kdo sovraži, jih ne sovraži. ker so duhovščina, ampak ker kaj slabega delajo. Ali fajmošter ne more kaj slabega delati? A ga zato ne sovražimo, ampak sovražimo njegova zla dejanja. Po njegovo greh. Kakšen mir in spokoj si čutila na Brezjah, je pa vprašljivo. Saj se to čuti v vsaki cerkveni stavbi, če ni hrupa, mar ne? Da bi bilo na Brezjah kaj drugače kot pa v cerkvi v Žireh ali Škofji loki, pa ne verjamem. Če je mir v stavbi, se da biti intimno z Bogom tudi v domači sobi. Tako kot je zapisano. Na Brezjah pa je mir in spokoj lažen. Čemu? Zato, ker je Marijo, ki je malik, naredil zapornik in prevarant. Tisti Layer, ki je denar ponarejal in je Marijo narisal po nemški predlogi, torej jo je prekopiral, in tudi s tem naredil ne le packo, ampak po katoliško greh. Še bolj pa grešijo frančiškani, ki obešajo Marijini podobo, ki je v bistvu malik, ki ga je Bog z drugo, izbrisano zapovedjo prepovedal Katoliki so drugo zapoved, ki prepoveduje izdelovanje rezanih podob in tudi podob, kar je zgoraj na nebu in spodaj na zemlji, izbrisali. Tega seveda vi romarji, ki se na Brezjah spokojno in mirno, ne zavedate, da delate skupaj s frančiškani gnusobo Gospodovi duši. Frančiškani še posebej, ker so nategnili "pobožne" slovenske žene, da so to brezjansko malikinjo raznosile po vsem svetu. A o tem kdaj drugič.

2015-04-11 11:10:08