Šport včeraj, danes, jutri ...

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 22. januar 2015 / 11:45

Zgodovina je poučen šolski predmet. Vsekakor. Ampak je tudi dolgočasen. Moja učiteljica zgodovine sicer ni bila videti dolgočasna, prej bi rekel, da je imela več seksapila kot Napoleon centimetrov, kar pa, če poznamo njegovo višino, niti ni tako težko. »Da bi razumeli prihodnost, moramo razumeti sedanjost in poznati preteklost«. Po teh besedah se najbolje spomnim prve ure zgodovine v osnovni šoli. Šlo mi je v bučo, kar sem videl v filmih, ker sem bil filmofil. Poznal sem jo od Ben-Hura naprej, najbolj pa drugo svetovno vojno z vsemi ofenzivami vred. Občudoval sem Rimljane in njihovo okrasje na čeladah, Indijance in njihove perjanice, Kunta Kinte je bil moj idol, pračlovek me ni zanimal, ker baje ni znal govoriti, prostitucija pa je bil prvi poklic v zgodovini človeštva. Skušal sem si predstavljati, kako je bilo to videti v pečinah in votlinah, ko še niso znali govoriti. Verjetno tako, kot je še danes nekje na Gorenjskem: »A b?« »B!« V sedanjosti se po tem najkrajšem dialogu za seks takoj lotijo dela, v votlinah pa je ženska verjetno pokazala na krznen brezrokavnik, kar je zadostovalo, da se je vrgla na hrbet. Seveda nisem briljiral pri ocenah, ker zgodovinski učbeniki niso bili napisani po filmskih scenarijih. Pri vsem razmišljanju o predmetu zgodovina sem se venomer spraševal, mar ne bi bil še pomembnejši predmet, ki bi se imenoval – prihodnost. Mlademu človeku govoriti o prvi svetovni je sila dolgočasno, čeprav so imeli nadvse zanimive puške. Premladi moramo poznati Ilire in Kelte in pri teh letih težko razumemo, da je nek malar hotel biti vladar sveta. Prihodnost pa bi znala biti še kako zanimiva. Mladega učenjaka namreč utegne zelo zanimati, kakšen bo iPhone leta 2050! Nekateri podučeni pravijo, da ga bomo takrat imeli v lečah na očeh! In ne samo njega, ampak kar cel računalnik, da, da, to škatlo, ki jo imate zdaj pod pisalno mizo, bomo imeli v očkah! Končno bodo na voljo očala, ki bodo te leče še nadgradila, v katerih boš videl, katerokoli žensko boš hotel in ta bo živa in bo počela vse, kar ji boš naročil. Seveda se bo zate tudi brezplačno slekla. Zategadelj močno upam, da bodo v prihodnosti učiteljice zgodovine še tako seksapilne, kot je bila moja.

Pri zgodovini se šport omenja zgolj zaradi Grkov in njihovega metanja diska ter temnopoltega Owensa, ki je pospešil razvoj druge svetovne vojne. Bojana Križaja ni v učbenikih, kot ni niti Leona Štuklja ali očeta trenutnega predsednika vlade. Se opravičujem novim učbenikom, ker imam v mislih tiste naše, predvojne. V preteklosti je bil šport politično igračkanje, v sedanjosti je posel, v prihodnosti bo samo še slabo plačana služba. Mladi se ne bodo več ukvarjali z njim, ker bo na svetu preveč zanimivejših stvari, ki ne zahtevajo toliko truda, energije, volje, znanja, da bi se mladci eksponirali pred drugimi, pred starši in pred seboj ter bodo na tak način lažje prišli do denarja. Šport je težka služba, zato bo v prihodnosti domena zgolj tistih, nagnjenih k samomučenju ...