Balast v šolstvu

Balast je nepotreben tovor, brezvredno breme. Tovori se na ladje, balone in podmornice, predvsem zaradi stabilnosti oziroma kot dodatna teža, ki omogoča uravnoteženje sil vzgona in teže. Tako piše v Wikipediji. Balast v šolstvu ni opisan. Čutim se odgovorno, da v duhu varčevanja dodam opis balasta v šolstvu. Mogoče bo potem kdo od vrhovnih dojel, da denarja ne porabijo učitelji niti učenci, ampak oblast sama, ki je s svojimi milo rečeno nesmiselnimi ukrepi sama sebi največja porabnica. In prosim, prihranite mi s svojimi pritlehnimi grožnjami, kako se zaradi navedenih ukrepov iz preteklosti in sedanjosti ohranjajo delovna mesta. Nismo mi uvedli niti ukinili delovnih mest. Mi samo delamo.

Uvedba devetletke je prvi balast. Namestili smo ga kot tovor v šolstvu, zato, da smo izpraznili vrtce. Zakaj je bolje imeti šolarja kot vrtičkarja? Najbrž ne zato, da bi ohranili delovna mesta učiteljic in vzgojiteljic. Računica je drugje, vendar o tem se ne piše. Poleg preračunljivosti je hujše to, da smo otrokom ukradli leto dni otroštva. Obljube, ki so bile dane ob uvedbi devetletke, so danes samo še megleni spomini na to, kako bo luštno, kako bo igrivo, kako ne bodo potrebni nobeni zvezki ne delovni zvezki, to bo takšna mala šola z vzgojiteljico in učiteljico. Namesto da bi se igrali v vrtcu, se boste pač v šoli. Juhuhu. Rezultat teh obljub je bolj naporen program, kot so ga bili kadarkoli deležni prvošolci. Devetletka je potegnila za seboj kup izobraževanj, gradiv, didaktičnega materiala, računalniške tehnologije, programov za opisno ocenjevanje in še in še … Prištejmo stroške varstva, prevozov, prehrane in ostalega, kar po­trebuje prvošolec. Stroški in pravi namen devetletke ostajajo skrbno čuvana skrivnost. Realen strošek pa občuti vsak starš, ki ima šolarja.

Po uvedbi devetletke smo ugotovili, da imamo tako sposobne otroke (čeprav si ne znajo zavezati vezalk in obrisati nosa), da jim lahko dodamo izbirne predmete tudi na razredni stopnji. Gledališka dejavnost, umetnost in tuji jeziki so nepotreben balast, če se gremo šolo. Večina izbirnih predmetov, vključno s tistimi na predmetni stopnji, so lahko del poučevanja, brez da imajo za to naziv izbirni predmeti. Ampak to je spet samo zaradi ohranjanja delovnih mest, kajne.

Lahko bi se šli normalno šolo z normalnimi ocenami in z normalnimi predmeti, ki bi otroke pripravili na normalno življenje. Ampak oblast ne mara normalnih stvari. Treba je bilo preimenovati športno vzgojo, likovno in glasbeno vzgojo ter etiko. Zato, da bodo vzgojni predmeti bolj enakovredni drugim. Balast je stal pol milijona evrov, kasneje so podatek omilili na šestnajst tisoč evrov. Točnega zneska ne poznamo. Odkar so vzgojni predmeti ocenjeni z ocenami, se je šolski uspeh izboljšal, nekateri otroci pa imajo iz teh predmetov (ki so bolj pomembni za življenje, kot za uspeh) popravne izpite in vedno večji odpor. Priskutimo jim voljo do lepega (likovni, glasba) in koristnega (šport, tehnika, gospodinjstvo) do konca življenja.

Zakaj pada nivo gibalnih sposobnosti naših otrok? Kljub številnim programom in interesnim dejavnostim? Interesne dejavnosti so stvar prostega časa, ne šole. Ampak otroci so v šoli do četrte ali pete ure, torej imajo le malo prostega časa. Šola je postala zastonjska varstvena ustanova z bogatim obšolskim programom. Pogrešam pravo šolo.

Nacionalno preverjanje znanja je vsakoletni balast, ki stane petsto štirideset tisoč evrov. Oblast je ustanovila centre obšolskih dejavnosti, določila nadstandardne programe, si izmislila tabore in šole v naravi. Tudi nadarjeni otroci, otroci s posebnimi potrebami, posebne komisije, posebna učna pomoč, svetovalna storitev so produkt oblasti. Koliko stane strokovna komisija v primerjavi s plačilom učne pomoči učitelja? Zagotovo več. In ta ista oblast je zahtevala, da se učitelji dodatno izobražujejo za pomoč, ki jo bodo nudili, postavljala je pogoje, kdo, kdaj, kako in zakaj lahko to počne. Potem naj bo tako. Ali pa ukinimo še komisije, saj jih ne potrebujemo. Učitelj, ki nudi učno pomoč, bo lahko to nudil tudi brez strokovnega mnenja, na katerega se čaka več kot pol leta. Saj učitelj tako vse ve. Le škoda, ker ga nikoli nihče nič ne vpraša, ko gre za odločanje o strokovnih vprašanjih.

Nisem zaključila z naštevanjem balasta. Zmanjkalo mi je prostora. Z Ministrstva prihajajo nove okrožnice. Ne bodo ukinjale balasta. Ker potem bi morali ukiniti tudi Ministrstvo.