Kdo je in kdo ni Charlie?
Slovenski filozof Slavoj Žižek je komentar o napadu na karikaturiste časopisa Charlie Hebdo v New Statesmanu zaključil z naslednjimi besedami: »Izjavo Maxa Horkheimerja iz leta 1930, da bi tisti, ki nočejo kritično govoriti o liberalizmu, morali molčati tudi o fašizmu, bi lahko prenesli tudi na današnji fundamentalizem: tisti, ki nočejo kritično govoriti o liberalni demokraciji, bi morali molčati tudi o fundamentalizmu.«
Po dogodkih v Parizu je geslo »Jaz sem Charlie« preplavilo svet in splet, ampak ob njem so se pojavili tudi napisi, ki pravijo »Jaz nisem Charlie«. Ob neokusnem zapisu skrajnega desničarja Le Pena je bilo vendarle precej takih, ki so sprožali vrsto novih vprašanj. Zelo podrobno sem si ogledal vse sporne karikature na račun Mohameda in zdi se mi, da so nekatere med njimi res neokusne. Zagovorniki časopisa in njegove svobode sicer poudarjajo, da so se na enak način lotevali tudi katoliške cerkve, ampak pri tem pozabljajo na bistveno razliko. V Evropi napada na katoliško cerkev ni mogoče enačiti z napadom na islam. Katoliška cerkev v Evropi je cerkev oblasti. V vsej svoji tisočletni zgodovini je imela tudi finančno oblast, svoje vplive pa ni širila le v Evropi, ampak tudi po drugih kontinentih. Kolumb je novi svet odkrival z mečem in Biblijo hkrati. Muslimani v Evropi pa so večinoma ljudje z obrobja, ki so sem prišli zaradi ekonomskih razmer. Eden najzgovornejših grafitov v Franciji je bil: »Mi smo tu zato, ker ste bili vi tam.« Evropejci ne vedo, kaj je biti emigrant na drugem koncu sveta. Večina tistih, ki je zapustila Evropo in se naselila na drugih kontinentih, tega ni storila iz življenjske nuje, ampak zato, ker je v teh okoljih začutila priložnost za dobre posle. Evropejci v tretjem svetu so sicer v manjšini, ampak niso marginalci. Na nekatere stvari so opozorili tudi v New York Timesu, kjer je njihov komentator David Brooks zapisal, da bi imeli v ZDA francoske provokativne karikature za sovražni govor.
Slovenski novinarji so francoskim kolegom takoj izrazili svojo solidarnost in ob tej priložnosti opozorili, da so tudi sami pod pritiskom politike. Anuška Delič se mora recimo na sodišču zagovarjati, ker je obtožena izdaje tajnih podatkov Sove. O tem na veliko poročajo vsi največji slovenski mediji, ki pa pri primeru fotografa Janija Božiča ne čutijo enake stiske. O njegovem sojenju poročajo le redki mediji, saj sta bila na zadnji sodni obravnavi prisotna le dva novinarja. Jani Božič je leta 2013 na svojem spletnem portalu objavil fotografijo SMS-čestitke Alenki Bratušek, ki ji jo je, še preden je bila izvoljena za premierko, poslal Peter Kraljič. V vlogi predsednice vlade je nato zanj predlagala kazenski pregon in zdaj mu sodijo zaradi suma storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil.
Slavoj Žižek je nedavno v intervjuju za hrvaški Jutarnji list dejal, da je nemški desničarski filozof Peter Sloterdijk njegov prijatelj in da ima strašno rad inteligentne desničarje. Dobro bi bilo, če bi tudi slovenski novinarji pri svojih cehovskih bojih pozabili na ideologije.
Dolenc Marko