Še avto negujemo bolj kot odnose

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / torek, 13. januar 2015 / 10:23

Albert in Leonida Mrgole iz Kamnika sta edinstvena slovenska družinska terapevta, ki delujeta v paru. O kakovostnih odnosih pa ne le učita in svetujeta, ampak jih predvsem skušata živeti. Svoja spoznanja sta lani zbrala v knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, ki je bila v enem letu razprodana in je nedavno izšla že v drugi izdaji.

Dr. Albert in Leonida Mrgole sta visoko izobražena strokovnjaka (on psiholog, sociolog, družinski terapevt in Imago partnerski terapevt, ona pa refleksoterpevtka, Imago edukator in Imago facilitator, zaključujeta pa tudi študij emocionalno usmerjene terapije v Kanadi), predana terapevta, ljubeča starša štirih otrok, ljubitelja glasbe, narave in knjig, predvsem pa partnerja, ki kljub temu da bosta letos praznovala že trideseto obletnico poroke, še vedno izžarevata veliko medsebojno naklonjenost, spoštovanje, prijateljstvo in ljubezen. Priznavata, da je za vse to potrebnega veliko truda, kot v vseh odnosih, in prav zaradi njunega znanja in bogatih izkušenj sta odlična družinska terapevta. Vodita svoj zavod Vezal, ki se preko najrazličnejših terapij ukvarja s kakovostjo medsebojnih odnosov. On deluje s svojim analitičnim razumom, ona pa prispeva s čustvi in intuitivno močjo. Vabijo ju na vse konce Slovenije, njuni dnevi so zapolnjeni do zadnje ure, zato se nam je za pogovor uspelo dogovoriti šele v večernih urah.

Je tako natrpan dan za vaju običajen?

Leonida: »Pravzaprav sva danes še zgodaj doma. Veliko predavava po šolah, knjižnicah, tudi terapije s pari potekajo v večernih urah. Začenjava že dopoldne, a se trudiva postati bolj prijazna do sebe in si vzeti več prostega časa.«

A kje imata tako čas za partnerstvo, družino in lastne odnose, o katerih predavata?

Leonida: »Najini otroci so že veliki. Čas, ki si ga vzamemo, je bolj kakovostno preživet in smo vsi še bolj hvaležni zanj. Takrat bolj pazimo, kakšni smo drug do drugega. Skupni čas nam je res dragocen in navadno so vikendi tisti naši.«

Zavod Vezal, ki ga vodita, je organizacija za kakovost odnosov. Kakšen odnos lahko označimo za kakovosten?

Albert: »Vsak človek ima neke svoje potrebe. Ena glavnih je prav potreba po bližini, po tem, da smo v stiku z drugimi, in prav tu – kakšen je ta stik – se zgodba začne. Tu se naši vzorci začnejo zapletati. Način, kako zaznavamo stvari okoli sebe, kako čustvujemo, je odvisen od naših izkušenj, ki smo jih prinesli v neki odnos. S prepletanjem vzorcev oseb se začnejo plesi, kakor midva temu rečeva, in kako se odzivamo v teh plesih, je umetnost, ne zgolj tehnika ali receptura. Neke zakonitosti sicer obstajajo, a slišati drug drugega in se uglasiti z vsemi potrebami, da imamo občutek, da dobro funkcioniramo, je umetnost.«

Sama sta se poročila zelo mlada, v zakonu pa vztrajata že skoraj trideset let. So vama pri vajinih odnosih pomagala številna znanja, ali gre zgolj za izkušnje? Kako sama gledata na svoje partnerstvo, da potem lahko pomagata drugim?

Leonida: »Zase lahko rečem, da je šlo za preprosto odločitev – seveda temelječo na zaljubljenosti in ljubezni – ker je bilo v teh letih veliko priložnosti, da bi ta odnos zapustila. To je dejstvo. Pri dvajsetih sem se odločila, da bo Albert moj mož in da bom naredila vse, da ta odnos obdržim in da se imam v njem dobro. Ves čas se zavedam, da je polovica deleža, da nama gre dobro ali ko nama ne gre dobro, moja.«

S kakšnimi težavami se pari najpogosteje obračajo na vaju?

Albert: »Zgodbe so različne. Nekateri so se preprosto odtujili in se sprašujejo, kaj še delajo skupaj. Imajo občutek, da so vsak na svojem bregu, da med njimi ni več povezanosti. Eni pridejo zato, ker se ne morejo uglasiti pri vzgoji. V nekaterih vezah pa so tudi prevare, zasvojenost s pornografijo, tudi nasilje …«

Kako si pri terapijah razdelita delo?

Leonida: »Albert je terapevt, zato terapije vodi on, sama pa zraven opazujem in moja naloga je, da skrbim za neko varnost, zelo dobra pa sem v tem, da vidim čustvene premike pri ljudeh. Zato navadno pari izberejo terapijo, kjer sva prisotna oba.«

Albert: »Ljudje naju v tej kombinaciji vidijo bolj človeška, da razumeva, kaj se dogaja na drugi strani, v drugih vezah, počutijo se bolj varne in da jih bova res 'prepeljala čez'. Sam hitro vidim, v katerem grmu tiči zajec, Leonida pa tega zajca zna prijazno prijeti za ušesa.«

Terapije vodita že vrsto let. Kakšne so razlike med pari danes in pred desetletjem?

Leonida: »Vse preveč parov danes misli, da je najlažja rešitev ta, da gredo preprosto narazen. In da so takšne terapije drage, a vsi vemo, da v ločitvi, pri delitvi premoženja, zapravimo še veliko več denarja. Takšnega mišljenja, da je najlažje iti narazen, je danes veliko več kot nekoč.«

Albert: »Mene pri tem najbolj žalosti to, da pari ne razmišljajo o posledicah, še posebej tam, kjer so tudi otroci, kaj razhod lahko pomeni za njih. Tega se starši ne zavedajo, razmišljajo povsem egoistično, rešujejo le svojo kožo. Žalostno je, da sploh pustijo, da pripeljejo do ločitve. Sam verjamem, da se temu da izogniti, če na odnosu začnemo delati pravočasno. A ljudje veliko bolj skrbimo za vse, kar je neživo. Še avto negujemo bolj kot odnose, kot tisto, kar je najbolj dragoceno. Do zdravja imamo podoben odnos. Ko nam zaškriplje, zaženemo paniko, za preventivo pa naredimo premalo.«

Leonida: »Da pa ne bova preveč krivična, obstajajo tudi pari, ki jih odnosi zanimajo. Pridejo na najina srečanja iz gole radovednosti, ker si ne želijo končati tako kot njihovi prijatelji, znanci … So tudi takšni, ki se izobražujejo, skrbijo za odnose – predvsem mlajši pari so takšni. Užitek jih je gledati, ker je jasno, da se bodo izognili žalostnim zgodbam, ki so zares nepotrebne, če le malo več vemo o sebi. Samo sebe moramo bolj poznati, ne partnerja.«

Kako sicer pri nas gledamo na psihoterapije, družinske terapije? Je to še vedno tabu?

Albert: »Slovenci nimamo zavedanja, da bi delali za odnos zato, da ga ohranjamo funkcionalnega. Še vedno je prisotna miselnost, da je nekaj narobe z nami, če moramo iti po pomoč, zato nas je sram. To je povsem zgrešen pristop. Odnos je preprosto nekaj, kar rabi, da delamo na njem. To ni vlak, ki ga daš na tirnice in pošlješ na končno postajo.«

Odnos do sebe in do partnerja se širi še na družino, otroke. Sama imata štiri, le še en je najstnik, a zadnje čase največ predavata prav o tem – o svoji knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo.

Leonida: »Ta knjiga je produkt cele naše družine, tudi otroci so zelo ponosni nanjo. Prva izdaja je razprodana, berejo pa jo najrazličnejši ljudje, tako da dejstvo, da je knjiga zelo iskana, še ne pomeni, da imajo starši toliko več težav z najstniki. Nekateri skozi to knjigo namreč odkrijejo sebe. Je zelo bogata in človek jo lahko bere skozi veliko različnih perspektiv. Ne prinaša zgolj rešitev za najstniške težave.«

Katere so najpogostejše na­pake staršev?

Leonida: »Težko govorimo o napakah. Tako smo bili vzgojeni in tako funkcioniramo. Družba je nato od nas zahtevala nekaj drugega, tudi knjige, internet; vzgoja iz občutka in lastnega srca pa je kar izginila. Ne bi smelo biti tako težko otroka pogledati iz srca, saj je takrat v hipu jasno, ali je treba potegniti mejo ali otrok rabi nekaj drugega.«

Albert: »Živimo v drugačnih pogojih in nekih stvari se moramo naučiti na novo. Vsa razmerja so danes drugačna kot nekoč. Odzivi, s katerimi smo bili vzgajani mi, danes ne funkcionirajo več. Tukaj starši rabijo pomoč, saj so zelo izgubljeni. Mogoče že vedo, kaj bi bilo treba narediti, a rabijo pomoč – kako.«

Novo leto prinese tudi zaobljube, nekatere so povezane tudi z odnosi. Kaj svetujeta?

Albert: »Pri vsakem paru, ki pride k nama, pogledava, na kakšen način so ljudje navezani. Vsak odnos ima začetek z močnim vzgibom, da smo se na določeno osebo navezali. Že samo obuditi to zavedanje, zakaj smo neko osebo izbrali, je prvi korak, da gremo potem lahko naprej.«

Leonida: »Vem, da obstajajo pari, ki ne morejo biti skupaj, a meni je zelo všeč citat iz nekega filma: 'Če bi vsi ljudje dom videli kot zlato, bi bil svet veliko lepši in bogatejši'. Verjamem, da se na odnose vedno da pogledati tako in tako tudi narediti. Vem, ker imam sama tako izkušnjo.«