Smrti
V srcu te nosim, 3. del
… »Nisva imela denarja, zato sva stanovanje opremila bolj na pol. Imela sem doma narejeno zakonsko posteljo, omaro in večjo komodo. V kuhinji je stal vgrajen štedilnik na drva, s skupnimi prihranki sva potem kupila še kredenco in dva 'modroca', nekaj rjuh ter dve, tri posode. Na začetku sva imela le dva krožnika in dva para jedilnega pribora. Vseeno sva bila zelo srečna. Ko je pritisnil mraz, je z vseh strani pihalo in nikjer drugje, razen pri štedilniku, se ni bilo moč ogreti …«
»Za tiste čase, ko ni bilo ravno spodobno, da sta si mož in žena razkazovala čustva, sva bila zelo srečna in zaljubljena. Vsako nedeljo takoj po kosilu sva se lepo oblekla, prijela sem ga pod pazduho in potem sva šla po cesti gor in dol na sprehod. Nosečnost je bila že vidna, hoja pa mi je zelo dobro dela. Nekje je prebral, da morajo imeti nosečnice noge podložene z blazinami. Upoštevati sem morala njegove nasvete, drugače je bil ogenj v strehi! Ko sem rojevala, je stal pred vrati, kadar sem bila preveč glasna, je robantil čez babico, da je nesposobna, ker mi ne pomaga. Ne morem povedati, kako je bil vesel sina, ki sva ga poimenovala po njem! Njegov oče, ki je živel v isti hiši, se je držal za glavo in ves mesec si ni upal iti iz hiše, ker ga je bilo zaradi sinovega 'poženščenega' obnašanja tako sram. Otrok še ni imel pol leta, ko sem že morala iti nazaj v službo. Zjutraj sem otroka podojila, potem je za prgišče kovancev nanj pazila neka vdova. Če sem le mogla, sem prišla domov še enkrat vmes, okoli poldneva. Mleko me je v prsih neznosno tiščalo, zato ni šlo drugače. Pozneje, ko je bil otrok že malo večji, sem ga položila v 'gajtrček' skupaj s stekleničko z mlekom. Včasih je bil sam tudi po več ur skupaj, na srečo se ni nikoli zgodilo nič hudega. Tudi domači so se z mojim zakonom sprijaznili, včasih mi je kdo od sosedov pripeljal krompir, zelje ali repo, tudi koline. Oče je bil iz dneva v dan slabši, pogosto se iz postelje ni niti premaknil. Vseeno pa je Tone umrl prej kot on. Kar naenkrat je začel pljuvati kri, v enem tednu je shujšal za deset kilogramov, kljub pomoči zdravnika smo se nekega septembrskega dne tri leta po poroki od njega za zmeraj poslovili. Še potem, ko sem po pogrebu obsedela v kuhinji, nisem mogla verjeti, da sem ostala sama. Zavedala sem se, da v tisti hiši ne morem več ostati. Tast me je v silni žalosti krivil za Tonetovo smrt, zmeraj, ko sva se srečala na stopnicah, je pljunil predme,« se svojega zgodnjega vdovstva spominja Angelca.
Prišla je vojna in Angelca se je znašla med tistimi, ki so jih izselili na prisilno delo v Avstrijo. Nekaj časa je delala v okolici Celovca. Odstranjevali so ruševine po bombardiranju. To so bili zelo težki in nevarni trenutki, saj se niso smeli zateči v zaklonišče, ko se je oglasila sirena.
Ko so oficirji nekje slišali, da je delala v gostilni, so ji ponudili mesto v kuhinji.
»Zdelo se mi je, da mi je padla sekira v med. Ker sem pustila sina pri mami v varstvu, sem komandanta najprej prosila, ali lahko grem ponj. Mislila sem, da mu bodo oči odpadle, tako jih je izbuljil, ko je slišal mojo prošnjo. Po otroku mi je bilo neizmerno dolgčas. Bilo je prvič, da sva bila ločena več mesecev. Mama mi je pisala le enkrat. Tisto pismo še zmeraj hranim. Povedala mi je, da je Tone priden, nekaj težav je bilo le tedaj, ko je skupaj z drugimi otroki zbolel za ošpicami. Vse noči sem prejokala, ker sem ga tako pogrešala! Potem pa sem spoznala Matijo, doma je bil z Gorenjskega. Doma je imel kovačijo, žena mu je umrla, za otroke pa je skrbela ena od sosed. Imela sva podobno usodo, navezala sva se drug na drugega. Po dveh mesecih znanstva sem bila noseča. Vodja kuhinje mi je bil naklonjen, pri Nemcih je izprosil, da so me izpustili domov. Z Matijem sva se dogovorila, da se preselim k njemu. Napisal mi je pismo za domače, za vsak slučaj, da me ne bi vrgli čez prag, ko bi se pojavila na vratih. Bilo je res zabavno: nekateri ljudje še danes pomnijo, kako sem jih presenetila, ko sem se pojavila v vasi! Matija je iz celovškega lagerja ušel in se potem pridružil partizanom. Pozimi leta 1944 sva se ponovno srečala v Dolu pri Ljubljani. Bil je ranjen v roko, a ne toliko, da me ne bi objel, stisnil k sebi in se zjokal na mojih prsih. Bil je premehak za vojne stvari. Pogled na trupla ga je silno vznemirjal in nasilje mu je načenjalo razum. Z vročim likalnikom sem likala njegovo srajco, ker sem upala, da bom pregnala jajčeca uši, ki jih je imel vse polno. Oba sinova, tako Toneta kot najinega skupnega sina, Blaža, sem pustila doma. Neznansko je hrepenel po svojih otrocih, tako tistih iz prvega zakona kot po sinu, ki ga je imel z menoj. Zvečer, ko sva ležala za pečjo, je sanjal, kaj bo počel po vojni. Bil je trdno prepričan, da jo bo prej ali slej konec. Držala sem ga za zdravo roko in jo božala. Nagonsko se mi je zdelo, da sem ponovno naletela na sanjača, kar pa mi ni bilo ravno všeč …«
Matija se je vrnil domov šele avgusta leta 1945. Bil je živčna razvalina, v pol leta, kar ga Angelca ni videla, se je močno postaral. Iz rane na roki mu je občasno še zmeraj tekel gnoj. Začel je tudi kaditi, zaradi česa je ponoči kašljal, vstajal in hodil sem in tja.
»Ni nam bilo lahko. Skrbela sem za njegove otroke iz prvega zakona, enako skrbno kot za lastna dva. Pomagala sem v gostilni, če sem le mogla. Vsak dinar mi je prav prišel, ker bi drugače umrli od lakote. Matija je bil prepričan, da bo po vojni vse drugače. Sanjal je o enakosti med ljudmi pa o tem, da bo država za vse, ki so se borili, enako poskrbela. Kar pa se ni zgodilo. Ne takrat ne pozneje. Doživljal je udarec za udarcem. Vsi, ki so šli v partizane kasneje kot on, so že dobili službe, le on še ne. Do konca pa ga je potrlo, ko so se nekoč na vratih najavili člani neke komisije, rekoč, da je on obrtnik, ki živi 'na račun delovnega ljudstva', zato mu bodo delavnico zaplenili, na njenem mestu pa zgradili tovarno. Pobledel je, kot bi vanj udarila strela z jasnega, nakar je izginil v kamro in se prikazal pred presenečenimi obiskovalci s puško v roki. Kričal je, da se on ni boril zato, da ga bodo tovariši poniževali, temveč za svobodo in enakost med ljudmi. Komaj so ga obvladali. Brez sodbe so ga zaprli za pet let. Predstavljate si, kakšen udarec je bil to zame! Če ne bi bilo dobrih ljudi, bi umrli od lakote. Ko se je vrnil, je tehtal komaj kaj več kot 45 kilogramov. O tem, kaj se je dogajalo v zaporu, ni nikoli govoril. Ne meni ne drugim. Začel je tudi piti, kadar je bila prava luna, je razgrajal po vasi, kričal in grozil vsakemu, ki mu je prečkal pot. Ob njem sem vztrajala, četudi nisva bila poročena. Na srečo so vsaj starejši otroci (njegovi) sem in tja našli kakšno delo, da smo malo lažje živeli. Imeli so me radi, saj so se zavedali, da sem pazila nanje, kot bi bili moji lastni. Bila sem stara komaj dobrih trideset let, na mojih ramenih pa je bilo že toliko prtljage, da sem se včasih čudila, kako to, da jo lahko še prenašam. Nekoč mi je soseda – njena prijateljica je bila modistka – prinesla črn klobuček, ki je bil kombiniran z modrim trakom. Tisti dan je potem prišel tudi fotograf in naredil nekaj družinskih fotografij. Matije ni bilo doma, a ko je izvedel, kaj se je zgodilo, je ponorel in me prvič, kar sva bila skupaj, udaril. Kričal je, da me bo ubil, če ne vržem klobuka v vodo, ki je tekla blizu kovačije. Takrat sem spoznala, da je mleko dokončno prekipelo. Zagrozila sem mu, da bom šla, da tako ne gre več naprej. Ni treba, mi je čez čas odgovoril, grem raje jaz. Naslednje jutro smo ga našli obešenega …«
(Se nadaljuje)