Gorenjec, ki je objavil že 127 knjig!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. januar 2015 / 14:14

Ivan Sivec (r. 1949) je najproduktivnejši slovenski pisatelj, v zadnjih letih ves čas tudi med petimi najbolj branimi. Njegova statistika je neverjetna: 127 objavljenih knjig, 2700 drugih besedil, največ za glasbena dela, 948 javnih nastopov ... In kar je manj znano: svojo pisateljsko pot je začel kot novinar pri – Gorenjskem glasu!

Predlagam, da pogovor nadaljujeva kar od tam, kjer sva ga končala 2. februarja 2012 – na 111. Glasovi preji pri Jožovcu v Begunjah. Takrat smo v najavi Preje poudarili dejstvo, da ste dotlej napisali že 112 knjig! Koliko jih je zdaj?

»Leto 2014 bom sklenil s številko 127. Letošnje leto je bilo po tej strani res izredno bogato. Precej tudi zato, ker sem objavil nekatere stvari, ki so še čakale za objavo. Zdaj sem na čistem.«

Petnajst knjig v manj kot treh letih – to je res veliko! Pa ne pišete samo knjig. Imate sploh prešteta vsa druga objavljena besedila: za glasbo, pravljice in humoreske, predloge za radijske igre in televizijske oddaje, dramske tekste …

»Z leti se je tega res na­bralo kar precej. A zadnja leta se posvečam predvsem pisanju knjig. Napisal sem samo nekaj besedil za najboljše ansamble – recimo za Ansambel Saša Avsenika – mnogi drugi pa jih 'klepljejo' kar sami. Sicer pa sem letos glede besedil pristal pri številki 2700. Vsekakor pa je treba pri tem upoštevati, da delujem na več področjih že skoraj petdeset let.«

Koliko pa se je pisalo o vas, o vašem delu? Recenzije knjig, intervjuji …

»Nekaj že. A glede tega se ne silim v ospredje. Nekateri mediji so bolj pošteni in razgledani, nekateri pa se s knjigami sploh ne ukvarjajo. Nisem v nobeni 'partiji', politično torej neobremenjen, pa me zato ponekod tudi preprosto preskočijo. Recimo: na TV Slovenija mi je urednica Saša Savel Burkart ob povabilu na predstavitev knjig moje obsežne tetralogije o Rimljanih na naših tleh (tri leta intenzivnega dela) odgovorila, da je to njena avtohtona pravica, da ne objavi niti sekunde. Ob takih avtohtonih neumnostih pisatelj resnično več ne ve, ali bi se ji smejal ali se razjokal nad njenim urednikovanjem.«

Beležite tudi javne nastope? Med njimi je gotovo največ predstavitev vaših novih knjig. Koliko jih je bilo letos?

»Kot nekdanji urednik Dokumentarno-feljtonskega uredništva sem se navadil vse dokumentirati, zapisati, shraniti. Vse je tudi javno zabeleženo na moji spletni strani www.ivan.sivec.net. Letos sem imel 52 nastopov, kamor štejem literarne večere, nastope ob bralnih značkah, nastope, na katere so me povabili kot slavnostnega govornika, ipd. Vseh nastopov skupaj pa je že 948. Torej se počasi približujem tisočemu.«

Na svoji spletni strani se označujete kot »pisatelj, publicist in popotnik«. V prvih dveh svojstvih vas poznamo, kot popotnika manj …

»Kot mladenič sem bil nor na pisatelja Jacka Londona, pa sem se po njegovih poteh oz. po poteh zlatokopov podal peš s še dvema prijateljema (Jožem Cvenklom in Vojkom Frelihom) s Tihega oceana na Aljasko. Rad sem bral Julesa Verna, pa sem njemu v čast odnesel v šoli podarjeno knjigo Potovanje na Luno na Mont Blanc. Po poteh etnologa Ivana Benigarja sem se odpravil med Indijance v Argentini. Bil sem med Maori na Novi Zelandiji … Z leti se je nabralo tudi deset popotniških knjig. Mednje štejem tudi pot v Avstrijo, kjer sem se dokopal do izvirnih podatkov o najbolj znani božični pesmi Sveta noč, blažena noč, zadovoljen pa sem se vračal tudi s poti po Prešernovih sledeh na Dunaju, v Lysicah na Moravskem itn. Vse te knjige so lepo brane. Ko pa je v Delu Romana Šeruga pisala na široko o popotniških knjigah, ni omenila nobene moje. Pozabila pa ni omeniti moževih knjig. Ko sem na Delo poslal pripombo o tem, preprosto ni bila objavljena. Tako se dela v naši ljubi Sloveniji.«

V letih 2014–2015 mineva že dva tisoč let, odkar se je začela graditi rimska Emona. Vi ste ta jubilej počastili po svoje, s kar štirimi (!) zajetnimi knjigami o Rimljanih na naših tleh. Nam jih lahko na kratko povzamete?

»Nameraval sem napisati samo eno – o Emoni sami. Zgodba se mi je po ogledu neke razstave pred štirimi leti ponudila kar sama oziroma se mi je – sanjala! To sem štel kot namig z onostranstva, da sem se začel z Rimljani podrobneje ukvarjati. Predelal sem okoli sto knjig, strokovnih člankov, znanstvenih separatov itn. In prišel do ugotovitve, da v našem leposlovju tovrstne literature skorajda ni. Razen romana Mire Mihelič Tujec v Emoni. Ker zeva po Jalnovih Bobrih tisočletna luknja, sem se najprej lotil obdobja Keltov na naših tleh. Prva knjiga ima naslov Zadnji keltski poglavar. Zelo zanimivo ljudstvo, izredno bojevito, nekoliko razuzdano, duhovno pa po svoje bogato. Veliko so se ukvarjali s tihotapljenjem jantarja s severnih krajev. Ko so prišli v stik z Rimljani, so menda povsem izgubili glave zaradi vina. Baje so brez težav 'prodali' tretjo ali četrto ženo za – amforo vina. Pravijo, da imamo Slovenci prav po Keltih v krvi tihotapstvo in pretirano pijančevanje. Bral sem neki članek, da se v naši krvi nahaja še okoli štiri odstotke keltske krvi … V drugi rimski knjigi z naslovom Usodna emonska lepotica prikazujem ljubezenski trikotnik med lepo sužnjo, staroselcem in rimskim vojakom. Ob tem pa seveda opišem gradnjo Emone in življenje v cvetočem mestu ob Navportu (Ljubljanici) na začetku bivanja. V tretji knjigi sem se lotil ene največjih antičnih bitk, ki se je odvijala prav pri nas, v bližini Vipave. Spopadli sta se stotisočglava krščanska vojska in osemdesettisočglava poganska vojska. Krščanska je zmagala s pomočjo božje pomoči oziroma znamenite vipavske burje. Zato knjiga nosi naslov Burja nad Mrzlo reko. S četrto – Atila, šiba božja – pa sem zaključil rimsko obdobje na naših tleh. Atilo pa sem pokopal kar v bližini Ptuja. Na naših tleh obstaja namreč več ducatov legend o tem, da je znameniti hunski poglavar pokopan kar pri nas. V četrti knjigi sem skušal prikazati razkroj neke preveč materialno razbohotene in hkrati nemoralne družbe. Vzporednice z današnjim časom so očitne …«

Vaše pisanje o Rimljanih na Slovenskem je leposlovno, temu žanru v angloameriškem svetu pravijo »fiction«. A vi svojih pisateljskih del gotovo ne gradite le na fikciji, ampak tudi na zgodovinskih virih …

»Namenoma sem v vsaki knjigi objavil tudi uporabljeno literaturo. Pa tudi več barvnih fotografij iz Narodnega muzeja Slovenije, Mestnega muzeja Ljubljana, Pokrajinskega muzeja Celje in Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. Zgodba, fikcija, je seveda moja, vse pa se odvija v realnih zgodovinskih okoliščinah. Prav imate, zunaj naših meja tako na veliko pišejo zgodovinske romane. Sicer pa je nekaj podobnega storil tudi pri nas že Finžgar z romanom Pod svobodnim soncem.«

Katere so še druge letošnje novitete iz delavnice Ivana Sivca?

»Letos je bilo res izredno plodovito leto in takega ne bo več. Poleg štirih obsežnih knjig o Rimljanih na naših tleh so izšle še moje uglasbene pesmice o Primožu Trubarju z naslovom Sejalec ljubezni, pa trinajsta knjiga iz zbirke Srečna družina z naslovom Pustolovščina ob Soči (ob stoti obletnici prve svetovne vojne), še posebej pa sem se razveselil mladinske knjige Pege na soncu in spominskih utrinkov z naslovom Očetove zgodbe. Pege na soncu so dnevnik dveh mladih ljudi, obeh z roba naše družbe. Oba sta bila najprej rejenca, nato pa je storil fant več junaških dejanj. Sam je poskrbel tudi za to, da je bil posvojen, svoje dekle pa je rešil iz pesti ne­primerne rejnice. Od te knjige veliko pričakujem. Očetove zgodbe pa so oddolžitev očetu. V knjigi, ki jo je izdal Gorenjski glas, so objavljeni po očetovi pripovedi napisani moji prvi etnografski članki za rubriko Gorenjski kraji in ljudje pa tudi prve reportaže in povestice. Ko sem gradivo začel zbirati, sem bil še sam začuden. Od prvega članka je namreč preteklo že skoraj devetinštirideset let. – Ob vsem tem ne morem niti mimo obsežne barvne monografije o glasbenem velikanu Francu Miheliču z naslovom Glasba je moj čarobni svet. Ima kar 320 strani velikega formata. V njej je tudi velik del mojega srca in nasploh pogledov na glasbo, seveda pa še več Miheličevega, v taki in drugačni obliki.«

Še posebej in ne nazadnje morava izpostaviti knjigo Očetove zgodbe. Z njo ste obudili spomin na svoje pisateljske začetke, ti pa so povezani ravno z našim časopisom. Kdaj in kako se je spočelo vaše razmerje z Gorenjskim glasom?

»Moje pisanje je bilo na začetku res najbolj povezano prav z Gorenjskim glasom. Prvi članek z naslovom Žetev in mlačev v Mostah je bil objavljen 8. januarja 1966. Potem pa sem na pobudo urednika rubrike Gorenjski kraji in ljudje Andreja Trilerja in po neutrudnem pripovedovanju mojega izjemnega očeta Andreja dopisoval v Gorenjski glas več let. V knjigi Očetove zgodbe je objavljenih veliko člankov o nekdanjem delu, pa tudi šegah in navadah, vse pa je ponazorjeno z zgodbicami. Ker pa mi jih je oče pripovedoval tudi za petdeset let nazaj, so se torej marsikatere odvijale pred stotimi leti. Direktorica Gorenjskega glasa Marija Volčjak je ob tem zapisala, da gre za dragoceno dediščino. Zelo sem vesel, da je imela posluh za to objavo, in prepričan sem, da bo to branje zanimivo tudi za druge bralce. V časopisu, kakršen je Gorenjski glas, je nasploh shranjeno ogromno dragocenega gradiva iz polpreteklega časa. Časnik je najboljša polpretekla zgodovina, še posebej, ker je bil tedaj (in zdi se mi, da je tudi danes) veliko na terenu. Tega se včasih kar premalo zavedamo in premalo cenimo.«

Kakšno vlogo je v vaših prvih pisanjih odigral vaš oče Andrej? Če prav razumem, vas je »uporabil« kot zapisovalca svojih pripovedi, skoraj tako kot v Svetem pismu, kjer evangelisti pišejo po božjem nareku …

»Oče je bil res izjemen v več pogledih. Po eni strani zelo pošten in priden človek (menda imam pridnost po njem), po drugi strani pa pravi vaški kronist v besedi. Živel je še trdno z ljudmi na vasi, z njihovim delom in običaji, pa tudi z željami in do­bro voljo. Bil je odličen pripovedovalec, imel pa je tudi izreden spomin. Lahko bi napol v šali rekel: Oče je bil na svet postavljen zato, da je iz mene naredil pisatelja …«

Pa nam, prosim, še v tem pogovoru obudite katero od zgodbic iz Očetovih zgodb, iz razdelka Etno je prijetno …

»Odgovoril bom širše, ob tem pa pojasnil še nekaj. Že kot šolar v osnovni šoli in kot dijak sem napisal nekaj pesmic in kratkih spisov ter jih objavil v Cicibanu in Pionirskem listu. Ob tem pa sem popisoval običaje za – sliši se neverjetno, pa vendar je tudi to dokumentirano – Slovensko akademijo znanosti in umetnosti! Na našem dvorišču se je nekega dne znašel tedaj vodilni slovenski etnolog dr. Niko Kuret in mi, kot je dejal, nadarjenemu fantiču dal šeststo vprašanj o ženitovanjskih običajih na Gorenjskem. In tako sem postal eden izmed informatorjev SAZU-ja. Toda v odgovorih je bilo treba zaokrožiti samo DA ali NE, le tu in tam sem lahko pripisal kako besedo. Ker pa so iz očeta zgodbe kar vrele, nisva mogla molčati in sva vse tisto, kar se ni dalo vpisati med odgovore, razložila v Gorenjskem glasu, kamor sva z očetom dopisovala že pred tem. 'Dopisovala' sva namreč tako, da je oče rekel: 'Ivan, zdaj bova pa še tole in tole napisala …' Oče mi je povedal, jaz pa sem po njegovem pripovedovanju vse natančno zapisal. Šel pa sem tudi kar sam na Veliko planino, pa v kraj pod Krvavcem z imenom Lenart itn. Z očetom sva torej 'dopisovala' v Gorenjski glas že prej, SAZU pa mi je dodal še znanstveno podlago. Ali rečeno še drugače: Tako sem se pisateljsko razvil. Pravijo: pesnik se rodi, pisatelj se naredi. Kot pisatelj sem se torej 'naredil' prav zaradi dopisovanja v Gorenjski glas. Za to sem še danes hvaležen pokojnemu Andreju Trilerju, tedanjim urednikom, predvsem pa vsem bralcem, ki so me začeli takoj po prvih zapisih v Gorenjskem glasu sami močno spodbujati. Menda so bili moji sestavki vedno tako nazorni, da se jih je dalo prebrati do konca.«

Po obsegu svojega opusa ste gotovo najbolj produktiv­ni slovenski pisatelj. Kako pa se sicer razumete s pisateljskimi kolegi in s svojim stanovskim društvom? Že davno bi vas morali počastiti s kako večjo literarno nagrado, a se to nekako ne zgodi. Ker ne sodite v ožji, ljubljanski krog?

»Član Društva slovenskih pisateljev sem že od leta 1987. Vanj so me sprejeli po mnenju petčlanske komisije, ki je prebrala nekaj mojih dotedanjih knjig. Nobenega od teh članov nisem poznal. Torej brez kuhinje, ki jo mnogi tako radi omenjamo. Dobil sem nekaj manjših nagrad, pa tudi eno najvišjih v občinah Domžale in Mengeš. Veliko pa se s tem res nisem ubadal, drugi pa z menoj še manj. Preprosto nimam časa hoditi na sestanke, se pogovarjati s kolegi v gostilnah, lobirati na vseh koncih in krajih, še manj pa – kot je storil eden od mojih kolegov – sam sebe predlagati za Prešernovo nagrado. Vedno si ob tem pravim: Če je kaj vredno, bo že kdo to kdaj presodil. Če pa ni, pa tudi ni nič narobe. Res sem najbolj plodovit slovenski pisatelj vseh časov, pa tudi že poldrugo desetletje vedno med petimi najbolj branimi, med živimi in mrtvimi pisatelji. To pa mi veliko pomeni. Bralci so bili vedno najvišje merilo. Napisati v današnjem času bralno knjigo ni tako preprosto. A ker skušam pisati čim bolj iskreno, iz dna duše, iz slovenskih korenin, po vzoru očetovega pripovedovanja, moje knjige pač najdejo stik z mnogimi bralci. Vsak dan si bralci v slovenskih knjižnicah izposodijo okoli 140 mojih knjig. Kaj bi si želel še več!«

Ste tudi najbolj gorenjski med slovenskimi pisatelji. V čem se kaže vaša gorenjskost?

»V šali mi kdo reče, da Sivec knjigo raje napiše kot kupi. Ali pa, da sem napisal več knjig, kot pa sem jih prebral. A če bi preletel samo uporabljeno literaturo v eni izmed rimskih knjig, bi mu verjetno nasmeh takoj zamrl … Če pa resno odgovorim na vaše vprašanje, mu v odgovoru seveda lahko takoj pritrdim, še posebej, ker sem napisal pač veliko, vse to pa je zraslo na naših tleh. Mnogi pisatelji so zato 'moderni' in 'modni' (in zato tudi večkrat nagrajeni), ker skušajo slediti svetovnim trendom. Sam pa si pravim: Sem Slovenec (lahko bi rekel tudi Gorenjec), na svet sem poslan, da bi črpal iz svoje zemlje in dajal svojim ljudem. Vse drugo bi se mi zdelo jalovo poslanstvo.«

Letos je minilo že 170 let od smrti Jerneja Kopitarja, velikega Gorenjca, očaka znanstvene slavistike …

»Da, res je. Občina Vodice je na začetku septembra ob tem pripravila slavnostno akademijo v Repnjah, na kateri sem nekaj o Kopitarju povedal tudi sam. Kopitarju se dela velika krivica, pa jo skuša vsaj nekaj popraviti moj roman z naslovom Kamen nad gladino. Prvič je izšel že leta 2007, letos pa ponatis v zbirki Večno zelene, kjer izhajajo moje 'najboljše' knjige. Kopitar je bil dolga leta vodilni evropski jezikoslovec, cesarjev svetnik, prvi skriptor cesarsko-kraljeve knjižnice na Dunaju, eden najbolj vidnih Evropejcev. Ko je umrl, so mu na Dunaju zvonili vsi zvonovi …«

In kaj v vaši mengeški delavnici nastaja zdaj? Pišete tudi med prazniki?

»Seveda pišem tudi med prazniki. Nasploh skoraj vsak dan. Ali pa se vsaj pripravljam na novo pisanje. Prazniki se me dotaknejo samo z družinsko in prijateljsko bližino, sicer pa ne pijančujem in se od daleč ognem nesmiselni potrošniški mrzlici. Na srečo me tudi širša družina razume in tako lahko v miru uživam v pisanju prav vse dni. Če bom zdrav, bom napisal še pentalogijo iz naše zgodovine. Pet obsežnejših romanov. Prva knjiga je že v računalniku, pripravljenega pa imam tudi veliko gradiva za preostale štiri. O čem bodo knjige govorile, pa naj ostane zaenkrat še skrivnost. Prva bo izšla januarja leta 2016 …«

Dragi pisatelj in rojak, najlepša hvala za te izčrpne in spodbudne odgovore. Pa v miru pišite tudi med temi prazniki, še več pa v novem letu 2015!

Spomini so zlati okvirji življenja

Vsakdo se s spomini rad vrača v mladost. To je čas prvih korakov, prvih spoznanj, prvih izkušenj. Večina prvih spominov je povezanih s starši. Navadno so ti spomini prijetni, saj nas starši vse dni vodijo s svojo neskončno ljubeznijo, vzornim zgledom, neprikritim ponosom nad našimi prvimi uspehi.

Tudi pri meni je bilo tako. Čeprav sem si pozneje ustvaril prijetno novo življenje, ni dneva, da se ne bi s prijaznimi spomini vračal k staršema.

Mama je bila vesela in podjetna ženska. Rada je pela, rada plesala, rada je vozila s kolesom pridelke s kmetije v Kamnik. Lahko bi zapisal, da je bila rada sredi življenja, pa čeprav ji je kmečki okvir začrtal dokaj ozek krog.

Oče pa je po svojem očetu – kmetu, lovcu, strastnemu bralcu – očitno podedoval poleg izjemne delavnosti tudi ljubezen do knjig, neskončno veselje do branja, smisel za pripovedovanje. Vse ljudi je spoštoval, o vsakem je znal povedati kaj dobrega, zapomnil si je prav vse, kar so njemu prenesli prejšnji rodovi.

(Odlomek iz knjige Očetove zgodbe)