Očetove zgodbe

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. december 2014 / 11:13

»Ko sem pokazal nekaj nadarjenosti za pisanje, me je oče – ob bratu Cirilu in profesorici za slovenščino Ani Razpotnik – kar naprej spodbujal, da bi to in ono zapisal, da se ne bi pozabilo. Ko pa sem pri dobrih šestnajstih letih začel v Gorenjskem glasu objavljati prve prispevke, mi je kar naprej govoril: 'No, Ivan, zdaj bova pa še tole napisala!' In sva napisala! On je pripovedoval, jaz pa sem zapisoval in pošiljal v Gorenjski glas. Tako sem poslal za rubriko Gorenjski kraji in ljudje že več prispevkov pred svojim sedemnajstim letom, po polnoletnosti pa že prave etnološke zapiske. Prav zaradi teh prispevkov me je opazil tedaj vodilni slovenski etnolog dr. Niko Kuret in mi poslal 800 vprašanj, da sem za Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU v Ljubljani v letu 1969 kot dvajsetletni mladenič popisal šege in navade v naših krajih. Ker pa se mi je zdelo, da so odgovori na zastavljena vprašanja mnogo prekratki, sem na podlagi tega napisal daljše prispevke za Gorenjski glas pod skupnim naslovom Od fanta do moža. Še pred tem pa mi je oče veliko pripovedoval o nekdanjem delu na kmetiji, sam sem odkrival pastirstvo na Veliki planini in lončarstvo v komendski okolici, kot pravi raziskovalec pa sem se podal tudi na sv. Lenart pod Krvavcem in zapisal njihove šege in navade. K temu me je ves čas spodbujal odlični Glasov novinar Andrej Triler. Večkrat je prišel tudi k nam domov in mi rekel: 'Fant, napiši še kaj, pero ti dobro teče!'«

Gornji odlomek je iz uvodnega »pisateljevega pojasnila« v knjigi Očetove zgodbe, ki je pravkar izšla pri Gorenjskem glasu. Zakaj pri GG? Zato, ker je Ivan Sivec svojo pisateljsko pot začel ravno pri nas. Leta 1966, ko je v GG objavil prvo besedilo, je imel komaj 17 let, za Glas je pisal še naslednja štiri leta. Vse to ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi prav ta nadobudni fant v naslednjih štirih desetletjih razvil v najbolj plodovitega slovenskega pisatelja. Doslej je namreč napisal že 127 knjig, izšle so v skupni nakladi 330.000 izvodov. Njegovo bibliografijo najdete tudi na zadnjih sedmih straneh knjige. Očetovim zgodbam je dal pomenljiv podnaslov: Spomini so zlati okvirji življenja. Svoje prispevke za GG je razvrstil v tri razdelke: etnološke (Etno je prijetno), reportažne (Reportaže brez blamaže) in leposlovne (Povestice – očetove pravljice). Da jih je lahko ponovno objavil, jih je moral najprej »izkopati« iz starih letnikov časopisa. Kar priča o dejstvu, da je Gorenjski glas pravi rudnik zgodb!