Izjava leta

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 17. december 2014 / 10:30

Nisem navijač nogometnega kluba Maribor in nikoli ne bom, četudi zmagajo v Ligi prvakov! Razlog je preprost: ker sem navijač Triglava in pika. Splošna evforija okoli njihovega uspeha me ni niti malo ganila, celo nasprotno, vesel sem, da se je njihova evropska pot končala … Taki smo pač goreči navijači, ki ne navijamo samo za najboljše ali samo tiste, ki zmagujejo. Ampak zgodilo se je nekaj, kar je moja nagnjenja spremenilo. Pred povratno tekmo z londonskim Chelseajem je mariborski trener Ante Šimundža na tiskovni konferenci povedal nekaj, kar mi je sedlo globoko v spomin, da ne rečem srce, in je podpora mojemu razmišljanju in prepričanju, ko tema nanese na športnike in 'pritisk' javnosti. Na novinarsko vprašanje, kako prenašajo tako ogromen pritisk javnosti pred tekmo, je Šimundža dejal, da pritiske čutijo ljudje, ki ne vedo, ali bodo jutri imeli v tanku zadosti bencina, da bodo prišli do službe … in še na kasnejši tiskovki, da pritisk čutijo ljudje, ki razmišljajo o plačevanju položnic za naslednji dan. Ta pritisk je v življenju dosti večji kot športni.

Evo …

Dvignil sem obrvi, pozabil zapreti usta in prvo, kar mi je šinilo skozi možgane, je bila potrditev, da bi vsaj ena od teh izjav morala biti Izjava leta 2014, če ne kar obe! In ne samo to, Ante Šimundža se mi je tako prikupil, da mi je celo vijolična štajerska barva z mešanico rumene prirasla k srcu. Seveda ne bom nikoli navijal za NK Maribor, bom pa vedno spremljal Šimundžino delo. Pritisk na športnika!? To je to, česar od nekdaj ne razumem. Namreč da so športniki pod kakršnimikoli pritiski … pa tako fletno se imajo. To zvedo šele po končani karieri, ko okusijo, kako težko se je prebiti iz dneva v dan, če nimaš sponzorja. Kako težko je delati vsak dan po osem in več ur za nikoli dovolj denarja in kako je sploh težko službo dobiti.

Ne 'šimfam' jih, tudi sam sem bil nekoč športnik, Ante Šimundža je tudi bil športnik in najbrž je zato toliko zrel, da loči »pritiske«. Športnike hočem le osvoboditi puhlih 'tampon' vprašanj, ki jih novinarji uporabljajo, ko nimajo česa pametnejšega vprašati. Dragi moji športniki, nikoli se ne obremenjujte s svojimi rezultati, ker to je le zabavno igračkanje, preden padete v resnični svet. Uživajte v vsaki minuti treninga in tekme, ker tako lepo, kot vam je zdaj, vam nikoli več ne bo. Šport, tudi vrhunski, prakticirajte le v primeru, da nimate česa boljšega početi, da ne rečem pametnejšega, bolj ustvarjalnega in varnejšega. Tudi vrhunski šport je le vrtec za nadaljnje življenje, kaj šele amaterski, ki ga večina športnikov v Sloveniji danes zganja. Vem, težko je. To je enako, kot bi napisal, da se nima smisla obremenjevati, če si neuspešen pri svojem delu, učenju, življenju. A vi ste zato na igrišču, da gledalcem, ljudem pred televizijo ali na tribunah nudite zabavo in nič drugega. Vem, marketing je tudi šport spremenil v posel. Marketing se bori za svoj kos kruha, zato se ne obremenjujte z njim.

Ante Šimundža je poslal najboljše možno sporočilo vsem nam, ne samo športnikom. Prepričan sem, da boste vsi, ki ste ga slišali in še ne spadate med tiste, ki se bojijo pogledati na kazalec za gorivo v avtu, ki jim je slabo ob odprtju poštnega nabiralnika, zdaj drugače gledali na pritiske od vsepovsod. Igrajte, če ste športniki, delajte, če to niste, živite, če ste oboje, za dušo, z dušo in srcem. Kot pravijo nogometaši, imejte karakter, srce pustite na igrišču, le tako se ne boste bali pritiskov … nikogaršnjih. Športniki brez navijačev ne morete igrati, kot navijači brez vas ne moremo navijati, vendar ne obremenjujmo se drug z drugim, ker šport je igra … zato se igrajmo.

Šimundžo sem poskusil prenesti v naš vsakdan, v botrstvo Vala 202 in vse tiste bleščeče televizijske reklame, servirane kadarkoli se prižge ekran, in papirne reklame, ki nam polnijo poštne nabiralnike. Prihajajo prazniki, dnevi darovanj, paradiralo se bo v pijanstvu in kiču. Če se hočete dodatno zamoriti ali pogledati resnici v oči, potem poglejte spletno stran Vala 202 in rubrike Botrstvo. Kakšno branje, kakšno zavedanje … človeka mine, da bi novoletno jelko sploh postavil. Pametni pravijo, primerjaj se z boljšimi in ne slabšimi. Ne beri, ne poslušaj, ne glej tistega, kar ti pristriže peruti. A to bi bilo neodgovorno, če pa resnica pravi, da smo v resnici vsi en milimeter od roba … Samo ne mi o odgovornosti.

In potem je športnik, ki teka za žogo pod pritiskom? Lepo vas prosim … In spet pride 'ampak', obljubil sem, da bom pisal samo še pozitivne stavke. A kaj je bolj pozitivno od tega, da ti nekdo napiše, da si lahko srečen, da imaš dovolj bencina do službe in da boš še ta mesec lahko plačal položnice? Mar moramo biti zadovoljni s tako majceno srečo?