Zmešnjava (2): soba 252

V slabem dnevu, dveh smo pozabili na glasno nočno dogodivščino, ampak smešno nerodne situacije so se komaj začele. Zjutraj smo menjali hotel in pred nami je bila kar dolga vožnja. V novega smo prispeli pozno zvečer rahlo utrujeni in še preden sem dobila v roko ključ za sobo, se je eden od potnikov po dveh dneh študiranja, kako bi pristopil, opogumil. Za navezovanje stika je najverjetneje izbral vprašanje, ki mu je najprej prišlo na misel. Zanimalo ga je, koliko je številka moje sobe. Obrnila sem se, ga pogledala in nisem pokazala, da me njegov pristop postavlja v malce nelagoden položaj. Precej glasno pa mi je v malih možganih brnel stavek, da bi bilo popolnoma vseeno, če me ne bi vprašal. Sploh nisem vedela, kam naj ga uvrstim. Spominjal je na nekoga, ki se približuje petdesetim, kar bi pomenilo, da je več kot deset let starejši od mene. V vprašanju bi moral uporabiti še besedo 'punči', pa bi kar javno zavila z očmi ...

Z bedastim nasmehom je bolščal vame. Na avtobusu si je pač krajšal čas z alkoholom, pa v teh krajih je to celo priporočljivo. »Razkuževanje ne škodi,« radi poudarjajo ljudje, ki redno dopustujejo v deželah, kot sta Tunizija in Egipt. On je to vzel dobesedno in s poudarkom.

Navrgla sem mu prvo številko, ki mi je padla na pamet: »252,« in se odpravila k bazenu. Počakala sem, da je dobil svoj ključ in odropotal s kovčkom – naravnost do hotelskega bara, seveda. Drugega niti nisem pričakovala. Smuknila sem do stopnišča in izginila v svojo sobo.

Naslednji dan pa spet jedilnica in smeh. Marjan se je oglasil od najbolj oddaljene mize v kotu jedilnice. »Dolžna si mi kavo ali pa kar dve.« Začudeno sem ga pogledala. »Zakaj?« sem vprašala. Privoščil si je dvoje jajc na oko in med pritajenim smejanjem dejal: »Čakaj, ti bo žena razložila ...«

Tanja je bila simpatična gospa v najlepših letih. S soprogom sta se odločila, da tokrat obiščeta Tunizijo malo drugače, izbereta bolj dinamičen program in zaključita dopust še z obiskom puščave. Najprej sem mislila, da ne bo izustila niti besede, ker jo je vsakič, ko je začela pripovedovati, popadel neustavljiv smeh.

»Torej, ko sva včeraj z Marjanom prišla zvečer v sobo, je kmalu – še razpakirala nisva – zazvonil stacionarni telefon. Dvignem in na drugi strani mi nekdo reče: 'Habibi, pridem na pijačo'. V slovenščini. Najprej sem bila šokirana, ker sem ga razumela, potem pa sem pomislila, da je pa že kakšen Slovenec, ki se je zagotovo zmotil v številki. In ti povem, sem mu pol ure poskušala dopovedati, da številka ni prava, a kar ni verjel. Končno sem mu le 'dotajčala', da zagotovo ni poklical v pravo sobo, lahko pa mu dam na telefon še moža. Počasi – ampak res počasi – je odnehal. Šele potem je povedal, da išče tebe.«

»O za 'crkniti',« sem rekla glasno.

Seveda je bil na drugi strani telefonske slušalke 'mož z bedastim nasmehom'.

»In kaj je rekel na vse to?« sem bila radovedna.

»Da se mu je sicer zdelo, da bi bilo verjetno res preenostavno, da bi bila številka sobe prava. Vendar je vseeno poskusil.«

(Se nadaljuje)