Pehta – več kot stara zeliščarka

Študentka Alenka Kastelic se je posvetila raziskovanju lika Pehte – ne le kot hudobne babe in zeliščarke iz Vandotovih pravljic, temveč predvsem njene herojske vloge kot ponosne, samostojne in znanja polne ženske, ki je v slovenskih mitih živela že mnogo pred Kekcem.

Kranjska Gora – Le redko kdo ve, da Pehta ni iznajdba pisatelja Josipa Vandota, avtorja skorajda ponarodelih Kekčevih prigod, ampak je bajeslovno bitje, ki ga pozna vsa Slovenija, najdemo ga pa tudi drugod po Evropi in v Aziji, pravi Alenka Kastelic, študentka etnologije in kulturne antropologije ter geografije na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki se je pred časom lotila pisanja zanimive seminarske naloge o Pehti. »Večini Slovencev je znana kot debela, razmršena zeliščarska iz Vandotovih pripovedk o Kekcu oziroma iz filma, ki je bil po njih posnet. Tam je na začetku opisana le kot stara grda baba, ki krade otroke. Kasneje se sicer njena podoba popravi, a še vedno pušča negativen prizvok.« Pravi, da jo je želela bolje spoznati in jo predstaviti v širši luči, predvsem v njeni herojski vlogi, pa tudi zato, ker je ženska, v svetu in pri nas pa so heroji predvsem moški.

Pehta kot herojinja

»Pehta je imela skozi zgodovino svoja svetla in svoja temna obdobja. Vedno pa je imela dve strani: eno za dobre ljudi, drugo za slabe. Včasih, ko so ljudje še verjeli v bajeslovna bitja, je bila popularna predvsem v gorskih predelih. Nato je skupaj z drugimi pripovedkami utonila v pozabo, a se s pomočjo Kekčevih zgodb spet vrnila v srca otrok, kjer se je dokončno usidrala po vzponu Kekčeve dežele,« pojasnjuje Kasteličeva.

»Večinoma ljudje na Pehto dandanes ne gledajo kot na herojinjo. A ker je vedno pomagala dobrim in škodovala slabim, bi lahko bila neke vrste slovenski Robin Hood. Herojinja bi lahko bila tudi, ker je izstopala iz družbe in se ni podredila njenim pravilom, a vseeno preživela. Ker pozna značilnosti zdravilnih rastlin in zna z njimi ozdraviti vse težave, bi se lahko ljudje od nje naučili veliko koristnega.«

Bitje nasprotij

Alenka Kastelic v svojem delu povzema definicijo iz slovenskega etnološkega slovarja, kjer piše, da je Pehtra baba prastara indoevropska naslednica evrazijske pramatere, ki ima dvojno podobo – dobro in slabo, tako, kakršna je tudi zima. Zima je dobra, ker takrat polje počiva in se pripravlja na novo rast, a zima je tudi huda, saj je tedaj tema in mraz. Taka je tudi Pehtra baba: dobra in huda, svetla in temna, lepa in grda, bela in črna. Opisana je tudi kot žensko bajno bitje, kot prinašalka svetlobe, je lepa in prijazna, a kot voditeljica duš mrtvih strašna; povzroča nevihte, dela sneg. Njeni obhodi so dobri za rastline in plodnost živali.

V slovenskem ljudskem pripovedništvu se Pethra baba pojavlja kot voditeljica divje jage ali kot stroga varuhinja ženskih opravil, predvsem preje, tkanja, pranja. Tistega, ki se do nje vede nespoštljivo, oslepi, mu zasadi sekiro v pleča, požrešnežu, ki ne spoštuje posta, razpara trebuh, med drugim omenja avtorica.

Otroci so se je vedno bali

Pehta je ves čas nekako povezana z otroki. »Najprej jih je imela rada, njihova sovražnica naj bi postala zaradi ljudi. Njen odnos z otroki se najlepše kaže v stari šegi, ki se obhaja 5. januarja na predvečer svetih treh kraljev. Tako imenovani Pehtini obhodi so še ohranjeni na Koroškem, na slovenski strani Karavank pa le v Podkorenu. Starejša poročila pa govorijo o obhodih Peht še po vsej Zgornjesavski dolini. Na Jesenicah je pred sv. tremi kralji prihajala v dolino, obhodila hiše, pridne otroke obdarila z orehi in krhlji, hudobne pa z burklami pobila ali jim zvlekla črevo iz telesa. Na Dovjem so prišli fantje, našemljeni kot Pehtra, v hišo, kjer so bili otroci sami doma. Od strahu naj bi dva otroka umrla. V Podkorenu je bila Pehtra baba oblečena v belo obleko. Otroci so se skrivali za vogali vaških hiš in opazovali, kdaj bo prišla po vaški ulici in skočila mednje. Med vriščem so potem bežali pred njo ali pa so jo odganjali z zvonci. Verjeli so, da lahko to prastaro pogansko bitje prežene zvonjenje krščanskih zvončkov.«

Marica Globočnik, Teta Pehta

Danes torej Pehto poznamo predvsem iz Vandotovih zgodb, kjer ni več čarobno bitje; ne čara in ne je otrok. Predstavljena je kot skrivnos­tna zeliščarka, ki živi v Črni vopi pod Vitrancem, kamor je bila pregnana izpod Martuljških slapov. Takšno v svoji pripovedi ohranja tudi Marica Globočnik, poznana kot Teta Pehta iz Kranjske Gore, kjer je generacije šolarjev najprej v šolah, nato desetletje v Kekčevi deželi in kasneje v svoji Pehtini kamri doma, navduševala s pravljičnimi zgodbami krajev pod Triglavom.