Spomini na otroške nalezljive bolezni

Besedilo: Jurij Kurillo, dr. med., specialist pediater
Kategorija: Zanimivosti / torek, 2. december 2014 / 11:27

V Sloveniji smo se po uvedbi obveznih cepljenj proti otroškim nalezljivim boleznim domala znebili takih obolenj, kar je pravzaprav odlika sleherne moderne države. Za to ima zasluge ne le zdravstvena služba z učinkovitimi preventivnimi in kurativnimi posegi, temveč tudi splošen napredek družbe z večjo zdravstveno poučenostjo, boljšimi higienskimi navadami in višjo življenjsko ravnijo.

Pisec teh vrstic se kot takrat aktiven zdravnik še spominjam časa, ko smo tudi v kranjskem zdravstvenem domu aprila 1972 množično preventivno cepili prebivalstvo, ker je neki kosovski romar s hadža v Meki vnesel virus črnih koz iz Saudske Arabije v Srbijo. Sam je sicer okužbo preživel, vendar je zato zbolelo kar 175 ljudi, od katerih jih je 40 (po nekaterih podatkih 35) umrlo, med njimi tudi dve medicinski sestri. Črne koze (variola vera), ta huda, smrtno nevarna nalezljiva bolezen, je sicer morila dolga stoletja tudi v slovenskih krajih, dokler niso uvedli cepljenja s kravjimi osepnicami. Z njo so se, kakor so vedeli in znali, spoprijemali zdravniki in njihovi namestniki, ranocelniki. Med njimi je bil tudi kranjski in pozneje tržiški ranocelnik-porodničar Tomaž Pirc, ki je že leta 1873 cepil proti črnim kozam svojega dvanajstletnega sina Karla. Navsezadnje pa je tako cepljenje (po angleškem zdravniku Edwardu Jennerju) postalo obvezno tudi na našem ozemlju že ob zasedbi Napoleonove francoske armade! Naj dodamo, da so to nevarno nalezljivo bolezen, za katero so v novejšem času odkrili tudi povzročitelja – poksvirus – po prizadevanjih Svetovne zdravstvene organizacije s cepljenji dokončno in popolnoma izkoreninili po vsem svetu 1978. leta. Izvirni virus koz hranijo dandanes samo v dveh laboratorijih, eden je v Rusiji, drugi pa v Združenih državah Amerike.

Na višku umrlo za otroško paralizo 25 otrok

Sam sem od 1961. leta kot zdravnik več let deloval v Tržiču in pozneje v Kranju ter sem se tam veliko srečeval z nalezljivimi boleznimi, še posebej pri otrocih. Sicer pa smo take okužbe spoznavali že medicinci. Še se spominjam prenapolnjenih sob na stari Infekcijski kliniki v Ljubljani, kjer so drug poleg drugega ležali mali bolniki, oboleli zaradi otroške paralize (poliomielitis). Vsi so imeli bolj ali manj ohromele mišice spodnjih udov in mnogi med njimi so ostali za vse življenje hudi telesni invalidi. Marsikoga od njih lahko srečamo še danes ... V pritličju klinike je bilo še huje. Tam so v »umetnih pljučih« nepremično ležali dva ali trije bolniki – večinoma odrasli – z bulbarno obliko poliomielitisa, ki bi bili brez take pomoči zapisani takojšnji smrti. Po nekajletnem cepljenju z intramuskularno vakcino – z injekcijo (po Salku od 1957) – in pozneje s peroralnim cepivom – po žlički (po Sabinu 1961) – so si tako starši kot zdravniki lahko oddahnili. Navsezadnje je bilo ob višku epidemije leta 1956 kar 251 prijavljenih bolnikov, od katerih jih je 24 umrlo, medtem ko pa leta 1963 ni bilo nobenega novega bolnika več. Izjema so bila leta 1976 in 1977 (po en bolnik) in leta 1978 (devet bolnikov). Podatki so iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Ljub­ljani.

Po odkritju cepiva davice skorajda ni več

V različnih afriških in azijskih državah se po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) še vedno pojavljajo celo nove divje vrste poliovirusa, nevarne za človeka. Širjenje tega in drugih povzročiteljev nalezljivih bolezni iz tujine v Slovenijo je mogoče preprečiti samo z visoko precepljenostjo našega prebivalstva. SZO je pred kratkim razglasila, da nedavno širjenje okužbe z virusom poliomielitisa predstavlja grožnjo javnemu zdravju mednarodnih razsežnosti. Zanimivo pa je, da se na splošno prav nasprotniki cepljenj otrok očitno in sebično zanašajo na našo dobro precepljenost, ki ščiti njihove lastne, necepljene otroke pred okužbo.

Moja mama (roj. 1898) mi je večkrat pripovedovala, koliko majhnih otrok iz našega sorodstva je v preteklosti umrlo zaradi »vratnice«, torej davice (difterija). Toda sam sem prvi in k sreči tudi edini primer davice videl le pri praktičnem izpitu iz infekcijskih bolezni, ki sem ga delal pri uglednem profesorju Milku Bedjaniču. Učinkovito zdravilo proti tej bolezni, antiserum, sta odkrila ob koncu 19. stoletja nemška znanstvenika Adolf von Behring in Paul Erlich, nato so pa razvili tudi učinkovito cepivo, po katerem je ta izredno nevarna nalezljiva bolezen domala izginila iz razvitih držav. Kjer pa so z rednim cepljenjem popustili, se je v zadnjih letih »vratnica« pričela pojavljati celo pri odraslih (Rusija).

Ukinjeno cepljenje proti tuberkulozi

Potem sem postal zdravnik ... S kolegom sva leta 1960 v sprejemni ambulanti ljubljanske Infekcijske klinike po ves dan sprejemala skoraj same bolnike z znaki infekcijskega klopnega meningitisa iz okolice Kranja in Kamnika – pred­vsem gozdne delavce in kmetovalce. Dandanes zagotovo ni več takega navala na infekcijske oddelke, saj je ustrezno cepljenje prepričljivo dokazalo svojo veljavo. Zato pa imajo zdravniki toliko več dela z boreliozo, ki je tisti čas še nismo poznali.

Preden se je pri nas dokončno uveljavilo obvezno besežiranje novorojenčkov proti tuberkulozi, je bila lahko ta bolezen prav med mlado populacija izredno huda. Še se spomnim, kako nas je nekoč prizadel obisk v posebnem oddelku Mestne otroške bolnišnice v Ljubljani, kjer smo videli dve-, tri-, štiriletne malčke, ki so po prebolelem tuberkuloznem meningitisu oslepeli in oglušeli. Ker dandanes skorajda ni več nevarno, da bi se okužili z bacilom tuberkuloze (kar pa ni popolnoma izključeno), je bilo tako cepljenje pred leti ukinjeno tudi pri nas.

Oslovski kašelj, ošpice, mumps...

Tudi oslovski kašelj (pertusis) je utegnil biti nevarno obolenje, še posebej za dojenčke, saj je ob napadih izredno mučnega kašlja lahko prišlo do dušenja in splošnih krčev. Dandanašnji zdravniki zaradi uspešnega cepljenja te bolezni pri manjših otrocih ne srečajo več. Ker pa imunost po cepljenju ni trajna, je bilo potrebno zaradi zaščite šolarjev uvesti revakcinacijo v 3. razredu.

Kaj pa ošpice (morbili)? Pred obdobjem cepljenja smo ob epidemijah te močno nalezljive bolezni dežurni zdravniki na terenu pogosto noč in dan obiskovali samo take male bolnike. Tudi ta bolezen ni bila nedolžna! Sam se spominjam deklice, ki je – necepljena – prebolela ob ošpicah vnetje možganov, encefalitis, ter potem postala najhujši telesni in duševni invalid. Ne gre pozabiti, da so v epidemijah ošpic, ki so jih bili prinesli v Novi svet evropejski priseljenci, izumrla cela plemena ameriških staroselcev, Indijancev ...

Ob mumpsu (parotitis epidemica), sicer nekoliko manj nevarni okužbi, sem kot zdravnik kdaj naletel pri šolarjih tudi na meningitis ali pa vnetje mod, ki bi utegnilo prinesti bolniku celo zmanjšano plodnost.

Tetanus po smrtnosti prekašal druge infekcijske bolezni

Nedolgo tega me je neki nasprotnik cepljenja vprašal, če sem sploh kdaj videl bolnika s tetanusom. Moral sem ga razočarati s pritrdilnim odgovorom. Kar dobro se spominjam, da so imeli včasih na ljubljanski Infekcijski kliniki vedno po dve ali tri (necepljene) bolnice s tetanusom, ki so to zahrbtno klico staknile pri kakšnem kmečkem opravilu, recimo ob vbodu v prst. Posebno nevarne so bile njive, pognojene s konjskimi iztrebki. Za zdravljenje te življenjsko nevarne bolezni s hudo mučnimi krči (tudi dihalnih mišic) je bil tisti čas posebno zaslužen prof. dr. Milan Lazar. Profesor Bedjanič piše v svojih Infekcijskih boleznih (Ljubljana 1957), da »je tetanus za Jugoslavijo, pa tudi za Slovenijo zdravstveni problem prve vrste, saj prekaša po smrtnosti vse druge infekcijske bolezni«. Pa si poglejmo iz te knjige nekaj podatkov o smrtnih primerih zaradi nekaterih nalezljivih boleznih v Sloveniji za l. 1956: tetanus – 14, davica – 11, oslovski kašelj – 9 itn. Takrat redno cepljenje in ustrezno zdravljenje teh obolenj pač še ni bilo popolnoma uveljavljeno! Zanimiv je tudi Bedjaničev podatek, da je imela med drugo svetovno vojno desetmilijonska ameriška armada, ki je bila vsa aktivno imunizirana, zgolj šest (!) primerov tetanusa, nasprotno pa je bilo zelo veliko tega nevarnega obolenja med nemškimi in japonskimi vojaki, pri katerih takega cepljenja ni bilo.

Kar zadeva komplikacije po cepljenjih, se spomnim iz prejšnjih časov, ko smo uporabljali še stara cepiva proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju, nekaj primerov vročinskih krčev – vedno brez posledic! Kaže, da je ob uporabi novih, bolj prečiščenih cepiv takšnih nevšečnosti neprimerno manj. Za upravičeno oprostitev od cepljenj ima zdravstvena stroka zanesljiva in zakonsko potrjena merila, ki veljajo tudi drugje po svetu (npr. v ZDA).