Zakaj toliko sovraštva med »ljudmi Knjige«?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. december 2014 / 10:09

Zakaj je razmerje med islamskim in zahodnim svetom že tisoč let tako napeto in konfliktno? Vzrokov je več, na Glasovi preji nam jih je razložil dr. Primož Šterbenc. Eden od njih je gotovo tudi nenasitni pohlep Zahoda po materialnih dobrinah držav, v katerih živi večina muslimanov …

Razlika med obema religijama ne more biti glavni vzrok. Judaizem, krščanstvo in islam so tri največje monoteistične religije tega sveta, njihovi verniki verujejo v enega in istega Boga. Drugače tudi biti ne more, saj je Bog lahko samo eden. Če bi jih bilo več, bi bili to le mali bogovi, pravi Bog je eden in je vsemogočen. Naše tri religije se razlikujejo le v poimenovanju Boga. Judje mu rečejo El, Eloah, Elohim, kristjani Bog (Oče), muslimani Alah. Eloah in Alah sta očitno iz istega semitskega korena. Muslimani tudi sami priznavajo religiozno sorodnost z Judi in kristjani, saj so vsi »ljudje Knjige«. Po arabsko: »ahl al kitab«. Biblija in Koran sta si zelo blizu, do Abrahama (Ibrahim) je njuna zgodba skupna. Abrahamov prvi sin Ismail pa naj bi bil začetnik rodu, iz katerega je izšel tudi prerok Mohamed.

Pohlep obsojata obe veri

Krščanstvu in islamu je med drugim skupna tudi obsodba pohlepa kot ene najbolj grešnih človeških lastnosti. Po latinsko se ji reče »avaritia«, po slovensko pa pohlep. Zgovorne so tudi nemške besede za isto stvar: Geldgier, Habgier, Habsucht. Po naše: sla po tem, da bi imeli denar … Kaj bi porekli, če bi vam nekdo dopovedoval, da je pohlep po denarju zlo, pravi dobiček pa da je pobožnost!? Denimo: »Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim. Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.« (1 Tim 6,6-10) Te svetopisemske besede je v Prvem pismu Timoteju zapisal apostol Pavel; zapisane so torej pred skoraj 2000 leti in tudi sicer se zdi, da današnjega človeka ne nagovarjajo več. Si predstavljate sv. Pavla, kako v času božičnih in novoletnih nakupov hodi po kakem ljubljanskem ali kranjskem nakupovalnem središču in nakupujočim dopoveduje, da jim tisto, kar imajo na sebi, povsem zadostuje! In da naj se ne ženejo za denarjem, saj jim bo pravi dobiček prinesla le vera v tistega, ki se je o božiču rodil, o veliki noči pa od mrtvih vstal in edini obeta večno življenje …

Enako nestvarno zvenijo Jezusove besede iz Evangelija po Mateju: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6,19-21) In tele: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) Pohlep je Cerkev razglasila za smrtni greh. Za tiste, ki so pozabili ali o tem sploh niso bili poučeni, ponovimo, kateri so smrtni grehi. Sedem jih je: napuh (Superbia), pohlep (Avaritia), pohota (Luxuria), jeza (Ira), požrešnost (Gula), zavist (Invidia), lenoba (Acedia). Zgovoren je tudi izvirnik desete od Božjih zapovedi: »Ne bodi pohlepen po hiši svojega bližnjega, po njegovem polju, hlapcu, dekli, volu, oslu ali čemer koli, kar pripada tvojemu bližnjemu.« (5 Mz 5,21) Toda: ali sploh hlepimo po hiši svojega bližnjega? Mar ne hlepi danes večina za tem, da bi imela svojo in večjo kot bližnji? Mar ni to tisti pohlep, ki nas žene? Za vsoto vseh pohlepov pa na tem svetu ni dovolj prostora in tako nastane »kriza« …

Zdaj pa poglejmo v Koran in navedimo še iz njega nekaj odlomkov. Prvi: »Bogastvo in sinovi so čar tega življenja, toda dobra dela so pri tvojem Gospodarju boljša in so najboljši vir upanja.« (18. sura, 46. aja) Drugi: »Vedite, da je življenje na tem svetu le igra in zabava, lepotičenje in bahanje med vami ter tekmovanje v imetju in otrocih! To je kot dolgo pričakovani dež, ki požene posevke, in ti ugajajo sejalcem, nato pa se posušijo in jih vidiš rumeneti, dokler ne postanejo zdrobljena slama. V onstranstvu bo hudo trpljenje in tudi Allahovo odpuščanje in Njegovo zadovoljstvo. Življenje na tem svetu ni nič drugega kot zavajajoči užitek.« (57. sura, 20. aja) Tretji: »Nobena nesreča se ne zgodi ne na Zemlji ne v vas samih, ne da bi že bila v Knjigi, še preden smo ustvarili Zemljo. To je Allahu zares lahko, / da ne obžalujete tega, kar ste zamudili, in da se oholo ne bahate s tem, kar vam je dal! Allah ne mara nadutih bahačev / in ne tistih, ki skoparijo in ljudi spodbujajo k skoposti! Kdor pa se obrne stran, naj ve – Allah je zares Neodvisni in Hvalevredni.« (57. sura, 22-24. aja) Četrti: »In tisti, ki so zaščiteni pred lastno skopostjo, ti bodo zagotovo uspeli.« (59. sura, 9. aja) – Mar ni povsem očitno, da je duh, ki navdihuje ta sveta besedila, eden in isti? Dr. Šterbenc me je opozoril, da zakonca Alhady v svojem prevodu Korana iz arabščine v slovenščino uporabljata besedo »skopost«, a srbohrvaški in angleški prevodi govorijo o pohlepu ali lakomnosti.

Pohlep Zahoda močnejši od Knjige

V drugi polovici 20. stoletja je na že tradicionalno konfliktnem Bližnjem vzhodu nastala še posebej vroča situacija. Zahod nujno rabi nafto, največja nahajališča te pa so ravno v deželah, v katerih živijo muslimani. Pohlep Zahoda po čim cenejši nafti je zadel ob pravice in trmo narodov, ki hočejo tudi sami od tega nekaj imeti. In ko vpletene strani oborožimo in njihov diskurz prevedemo v tradicionalno religiozno in ideološko govorico enih in drugih, dobimo, kar imamo. Zapleteno zgodbo, ki še traja in ji ni videti konca.