Rojstni dnevi

V dveh dneh smo praznovali 30- in 80-letnico življenja, pred dvema mesecema pa 9. obletnico rojstva naših dvojčkov. Kakšno je praznovanje, je resda največ odvisno od ljudi, nekaj pa tudi od življenjskega cikla, v katerem praznujejo. Pri majhnih otrocih pečemo torte, otroci se povabijo, starši jih spodbujamo v igranje kakšnih iger, predvsem pa kontroliramo praznovanja. Sicer je hitro kakšna buška. Pubertetniki so pa najbolj veseli, če jih pustimo nekaj ur same.

Na mladih in okroglih obletnicah kar prekipeva življenjska energija. Polno je hrane, pijače, iger in glasbe, plesa, smeha, skratka dogodkov, ki kažejo, da je slavljenec (in večina povabljenih) na poti k višku svojega bivanja. Tudi pogovori se vrtijo veliko okoli dela z otroki, uspehov in neuspehov v službi, težav pri kmetovanju, zabav in o potovanjih … torej ob praznovanjih je čutiti predvsem ponos ob uspehih, ki ga radi delimo z drugimi, veselje, ki se sprosti ob prijateljih, in moč, ki jo potrebujemo do naslednjega praznovanja in za premagovanje življenjskih izzivov. Govoriti o težavah bi bilo neprimerno, saj je žur. Itak. Morda je praznovanje Abrahama nekako mejnik bučnih praznovanj, ko je velika večina ljudi že prestopila v drugo polovico življenja. Navadno so 60-letnice že precej bolj umirjene.

Povsem drugače je bilo na praznovanju jubileja krstne in birmanske botrice moje Mojce. Starost udeležencev je bila precej večja, čutiti je bilo veselje in hvaležnost, da smo se spet dobili, vsakdo prihaja s svojo življenjsko zgodbo in vsak je vesel, če jo vsaj delček lahko podeli s svojim sosedom. Za praznično urejenimi praznovalci se je skrivalo veselje, da je slavljenka še pri močeh in da nas je zbrala. Zdi se, da se pri srečnih in notranje umirjenih ljudeh z leti ostrina v medčloveških odnosih zmanjša ter da se poveča medsebojno spoštovanje in tudi sprejemanje različnosti. Precej manj smo se pogovarjali o službah, več o odraslih otrocih in več o sebi (malo tudi o drugih). Npr. kako nas je vrglo v tisto stran življenja, ki je nismo pričakovali. Z leti bolj spoštujemo zgodbe drugih, a še bolj pomembno je, da čim preje začnemo spoštovati sami sebe – to je pot do spoštovanja drugega.

Tisti, ki smo v sredini med 30 in 80 let, imamo to srečo, da smo občasno prisotni na hrupnih zabavah mladeža, ki jim vre kri v žilah, in spet drugič na umirjenih srečanjih starejših. Ko se odločimo, se torej lahko dvakrat zabavamo. Vsi smo bili mladi in ni čisto zagotovo, da bomo tudi nekoč stari. Zato bomo mlade podprli v njihovem življenjskem vzpenjanju in veselju, od starejših pa se bomo kaj naučili. Njihove izkušnje so velike in prav vsakdo si zasluži spoštovanje. Vsakdo.

Predvsem pa se moramo vedno zavedati, da je za dober pogovor precej bolj pomembno pozorno poslušati kot pa mnogo povedati. Tako nas bo vsak sosed na zabavi vesel. Več kot bomo samo poslušali (brez kakršnegakoli vrednotenja seveda), bolj bodo ljudje zadovoljni ob nas in večkrat bomo slišali, kako prijetno se je z nami pogovarjati. Deluje. Tako malo je potrebno, da si polepšamo dan.