Dnevnik vojaka končno objavljen

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. november 2014 / 10:10

450 dolgo pešpot, ki se je začela v rekrutskem centru v Žalcu, je mladi sodnik Jakob Prešern iz Begunj nadaljeval proti planini Duplje pri Krnskem jezeru, kjer se je prvič srečal s fronto, od tam pa odšel v Zahodne Dolomite, kjer je preživel večino vojnega obdobja. – Vojaško življenje in svoje poglede nanj je tri leta skrbno zapisoval v skrite dnevnike.

»Jakob Prešern je bil široko razgledan mož, znal je oceniti dogodke in napovedati, kaj se bo dogajalo. Govoril je veliko jezikov, zato je celo med vojno lahko bral časopise, je že nekako prišel do njih. Njegovi dnevniki, ki jih je skrbno zapisoval vsa tri leta, so živ in pristen zapis tedanjih dogodkov,« je Prešerna, mladega sodnika, ki so ga kljub visoki izobrazbi kot navadnega vojaka leta 1915 poslali na fronto, opisal Janez Žerovc, avtor knjige Vojak 1915 – 1918, v kateri so zbrani in Prešernovi vojni dnevniki.

»K sreči je bil bister človek in se je znal nekako prilagoditi težkim vojnim razmeram, zato je preživel. Zaobljuba, ki jo je dal sam sebi - da ne bo nikogar ustrelil - pa je bila njegova mantra, s pomočjo katere je vojno tudi psihično preživel,« dodaja. Jakob Prešern, dohtar, kot so mu pravili domačini, je bil v domačih Begunjah in v Radovljici zelo poznan mož, predvsem zaradi svoje izjemne predanosti planinstvu in fotografiji. Bil je predsednik radovljiškega planinskega društva, posebej aktiven je bil pri postavljanju Roblekovega doma na Begunjščici, pomagal je izbrati kraj in organiziral gradnjo Pogačnikovega doma na Kriških podih. Zato ni nenavadno, da se je med nekaterimi ljudmi vedelo za njegove vojne dnevnike. »Izvedel sem, da je pisal, celo domačin iz Begunj mi je povedal, da je dnevnik prebral, a se je po Prešernovi smrti leta 1975 izgubil. Večina tistih, s katerimi sem govoril, je bila prepričanih, da so ostali nekje v begunjski bolnišnici, kjer so Prešernu zadnje leto njegovega življenja dali sobo in skrbeli zanj,« zgodbo o izgubljenih in odkritih dnevnikih opisuje Janez Žerovc, ki se že dolgo ljubiteljsko ukvarja z zgodovinopisjem.

»Vse sem prebrskal in jih na koncu našel pri Prešernovem pranečaku v Hrašah, skupaj s fotografijami. Gre za majhne knjižice, v katere je Prešern vsa vojna leta v stenografski pisavi skrbno zapisoval dogodke, vtise in razmišljanja. Vsak dan, kadarkoli je le imel čas. Stenografiral je zato, da zapiskov, ki so bili pogosto zelo kritični, nadrejeni ne bi našli. Ko je hodil na dopust, jih je spravljal v domači hiši, leta 1922 pa vse pretipkal in nesel svojemu prijatelju, kasneje narodnemu heroju Stanetu Žagarju, ki je bil takrat učitelj na Lipnici, češ da naj iz tega naredi knjigo. Pa se ni izšlo …«

Žerovc pravi, da je škoda, da so morali zapiski, ki so tudi slogovno imenitno delo, na prvo javno objavo čakati več kot 90 let. »Očitno je bilo v Jakobu res nekaj Prešernovega … Znano je, da sta se njegov oče in pesnik France Prešeren poznala in se v Kranju, kjer sta oba delala, tudi srečevala. Skoraj zagotovo sta bila tudi sorodstveno povezana,« pove Žerovc.

Ko se je Jakob Prešern leta 1918 vrnil iz vojske, se je zaposlil kot sodnik in služboval po različnih koncih Slovenije. Svetovna vojna ga je, še drugič, ujela v Ljubljani, kjer je ves čas okupacije zavzeto fotografiral. Tako je med drugim nastal izjemno zanimiv fotoesej o razmerah v okupirani Ljubljani med drugo svetovno vojno, ki ga hranijo v Muzeju novejše zgodovine. Tudi sicer je Prešernov fotografski opus zelo bogat in v veliki meri še neraziskan, je povedal Žerovc.

Po drugi svetovni vojni so Jakoba Prešerna, tako kot številne druge intelektualce, na hitro upokojili. Od takrat dalje je s skromno pokojnino živel doma v Begunjah, skupaj s sestro, nekdanjo šiviljo. Po sestrini smrti je zadnje leto svojega življenja, ko ni več mogel skrbeti zase, preživel v sobici, ki so mu jo dali v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah. Tam je leta 1975 tudi umrl.