Pubertetniki so kot marsovci

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 24. november 2014 / 12:16

Nehote in nevede se leta pubertete pomikajo navzdol proti desetim letom. Jezikanje, odmikanje od staršev in vpliv vrstnikov so prvi znaki, ki kažejo na to, da naš otrok postaja mladostnik. Te znake občutimo starši skoraj kot napad na naše poslanstvo. Ampak puberteta je neizogibna. Tisti, ki bi želeli nazaj svojega malega otročička, si zaman prizadevajo uvesti nove metode zbliževanja, nadzorovanja in posedovanja. Ne pomaga, če začnemo poslušati njihovo glasbo, si prebodemo nos, popek in uhlje. Nič bližje ne bomo, če se bomo starši oblačili kot pubertetniki in prevzeli mladostniški način življenja. To je kvečjemu naša druga puberteta, ne pa zbliževanje z otrokom. Ostanimo starši.

Mnogi starši težko sprejmejo, da njihove nekoč svete besede zgrešijo cilj. Mame se pritožujejo, da se njihovi sinovi ne pogovarjajo več z njimi, ni več objemanja, posedanja v naročju in podobnih načinov izkazovanja ljubezni. Otroci se začnejo pogovarjati v čudnem, marsovskem jeziku, ki ga odrasli ne poznamo. Tako prihaja do situacij, ko mama pove, da se je dve uri pogovarjala s svojim otrokom. Otrok ni povedal ničesar. Kratki stiki v komunikaciji so del odraščanja. Zato potrebujemo starši za ta mladostniški jezik predvsem veliko razumevanja.

Razumeti, da otrok želi odmik, je težko. Vseeno bi starši želeli obdržati mile trenutke otroštva, zaupljivosti in igrivosti. Tako se nekaj let poslavljamo od tega našega otroka, dokler ne odide. Zato je za otroke in za starše to nujno potreben čas, v katerem ni treba prehitevati ali zadrževati dogodkov. Vse se zgodi kot posledica naloženega v vzgojo in kot nujnost pretrganja popkovine. Slišala sem lepo misel, da je puberteta čas, ko se otroci v svojem potovanju skrijejo za luno. Gledamo luno in vemo, da je otrok tam zadaj, vendar ga ne vidimo, ne prikličemo. Ni ga. Potem se nekega dne prikaže izza lune in si oddahnemo. To je čas pubertete. Čas za luno. Čas, ki bi ga tudi otroci najraje prespali in se zbudili brez mozoljev, brez boja za prostor med vrstniki, brez misli na vse, kar jih čaka.

Kaj lahko starši storimo v tem obdobju? Pravzaprav ne veliko. Še največ, kar lahko damo, je to, da smo v bližini. Brez stalnih, vrtajočih vprašanj in nadlegovanja, brez zasliševanja o prijateljih. Brez objokovanja za malim otrokom, ki nas je poslušal z odprtimi usti. Poskušajmo razumeti, da zaprta vrata v sobi niso zaprta zaradi nas, ampak zaradi nujnosti odmikanja. Želja po samoti in po postavljanju svojega novega »jaza« naj bo uslišana in sprejeta z največjim razumevanjem. Vseeno naj nas tolaži misel, da smo v otrokovem svetu pustili največje sledi in ostajamo del njega. Čeprav je včasih videti, kot da nas v svojem svetu ne potrebuje. Zaupanje je osnova, na kateri gradi mladostnik. Mora vedeti in videti, da zaupamo v njegove sposobnosti. Verjamemo v njegove talente. Lahko ga večkrat spomnimo, da jih ima. Pustimo ga v problemih, da razmišlja, da mu je težko, in da zmaga s svojimi rešitvami. Čeprav bi mi naredili drugače. Pozabimo na stavek »saj sem ti rekla«. Namesto strahu pred tem, kaj vse se mu lahko zgodi, izberimo rajši možnost argumentiranja, ko želi na zabavo s prijatelji, ko želi ostati doma sam, ko povabi prijatelje. Nove izkušnje so vedno priložnost za rast in za spremembo. Ne samo za otroke, tudi za starše.

Ne bojmo se mladostnikov padcev in neuspehov, najhujši so tisti, ki so prvi. Postala je skoraj navada, da otroci prve resne zavrnitve in neuspehe doživijo šele na poti osamosvajanja, ko niso več pod skrbno zaščito staršev. Srednja šola tako postane prvo bojišče, ko morajo zares sami poskrbeti zase, se postaviti na svoje noge. Starši, ki imamo radi svoje otroke, se veselimo njihove samostojnosti. V letih, ko se naš otrok obnaša kot da bi padel z lune, poskrbimo, da bo naš svet še vedno varen. To je čas, o katerem smo govorili, ko so bili otroci majhni. Ko bodo zrasli, bomo pa to in to ... Pogumno na pot osamosvajanja, dragi starši. Čas je, da se nehamo oklepati otrok kot edine naše okupacije in pogledamo, kaj vse nas še čaka.