Čuvarji hladilnikov
Vladna pogajanja s sindikati zaposlenih v javnem sektorju in protesti le-teh proti novemu zniževanju njihovih dohodkov so razkrila nekatere podrobnosti, nad katerimi se je treba zamisliti in kaj ukreniti. Pokazalo se je, denimo, da neka farmacevtka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, katerega direktor je prim. dr. Ivan Eržen, dobi 2500 evrov bruto plače, zraven pa še 1600 evrov dodatka za »stalno pripravljenost«. In v čem je ta »stalna pripravljenost«? V tem, da je vseh 24 ur na dan dosegljiva na telefon. Na ta način namreč pazi, da se ne bi izklopil hladilnik, v katerem hranijo dragocena cepiva. In zdaj pomislimo, koliko je v javnem sektorju še takšnih čuvarjev hladilnikov?! V interesu države in državljanov je, da se jih razkrije, in gospod Boris Koprivnikar, minister za javno upravo, bi moral za to poskrbeti. Imenovani predstojnik naše farmacevtke je namreč svojo podrejeno vzel v bran in izjavil: »Je pa usposobljena in specializirana, da se cepivo spravi na varno.« Hm.
»Podpisali smo šest aneksov, dvakrat so nam znižali plače, nimamo delovne uspešnosti, nimamo napredovanj, za 70 odstotkov so znižali dodatno pokojninsko zavarovanje, znižane so bile odpravnine, znižan je bil regres pod zakonski minimum. Tu se stvar neha. Ne damo več.« Ta pa je še ena debela iz sindikalnega zelnika, zanjo je poskrbel Branimir Štrukelj (»Vrhovni svizec«), priznani aranžer tovrstnega cvetja. Kaj naj na to izjavo porečemo tisti, ki sicer nismo podpisali nobenih aneksov, plač nam niso nikoli znižali, ker rednih plač sploh nimamo, nimamo delovne uspešnosti, nimamo napredovanj, dodatnega pokojninskega zavarovanja nam niso znižali, ker ga sploh nimamo, enako velja za odpravnine; za regres smo sicer že slišali, sami pa ga nismo še nikoli dobili … Tu mislim na razne obrobne kategorije »zaposlenih« ali občasno zaposlenih (»prekerci«), kakršni smo samozaposleni v kulturi, samostojni novinarji, kmetje, obrtniki, samostojni podjetniki in podobni. Komu naj sporočimo, da se tu stvar neha, da se ne damo več?!
Ob branju takšnih cvetk razmišljam, kaj naj storim. S svojim pisanjem sicer nekaj zaslužim, a le če dejansko kaj napišem. Spominjam se, kako sem v nekih starih, davnih časih tudi sam nekaj let hodil v javno službo in dobival redno plačo, ki sicer ni bila velika, a sem jo dobil tudi takrat, ko nisem naredil nič ali pa sem delal le malo. A to je bilo še v socialističnih časih, danes je gotovo vse drugače, tudi v javnem sektorju morajo garati. Sam pa bom naredil takole. Že dvajset let vodim žirovski muzej, a za to ne dobivam plače, redko le kakšno avtorsko delo. Ker ni plače, ni dodatkov na stalnost, uspešnost, strokovne nazive in druge take reči, ni regresa, in ko se bom prihodnje leto končno skidal s tega položaja, tudi odpravnine ne bo. Pač pa žirovskemu županu kar v tem mihovanju javno predlagam, da me imenuje za »čuvarja hladilnika« oziroma za muzejskega »čuvaja plaže v zimskem času«. To zahtevno delo bo v tem, da bom daljinsko preverjal (»on-line«), če so muzejska vrata zaklenjena in okna zaprta. V muzeju so namreč muzejske zbirke in v njih cela vrsta dragocenih muzealij. Njihova vrednost je gotovo primerljiva z vrednostjo raznih cepiv in ker imam tudi visoko izobrazbo, predlagam, naj bo ta »dodatek« kar enak dodatku one farmacevtke z nacionalnega inštituta – vsak mesec 1600 evrčkov! Bom prav zadovoljen. Za tak dodatek bi opravljal delo muzejskega čuvarja (kustos v latinščini pomeni čuvaj, varuh) tudi v primeru, če zanj sploh ne bi dobival plače. Torej?