Liza je oblekla hlače

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / / 12:29

»Že devetdeset let je minilo, odkar so se starši in stari starši, mogoče tudi pradedki in prababice, povzpeli na Triglav,« je zapisal Tomaž Iglič, ki je konec oktobra v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani organiziral prav posebno srečanje.

Ob prebiranju članka, ki je bil o Jelki Iglič Cimerman leta 1995 objavljen v Večeru, je Tomaž Iglič namreč ugotovil, da je kar nekaj potomcev staršev, starih staršev, prababic in pradedkov razkropljenih po vsej Sloveniji. Članek je opisoval ljubezen do gora, ki so jo gojili njihovi predniki, vendar pa je ta blizu tudi potomcem. »Nekateri naši sorodniki zelo radi obiskujejo gore. Imamo alpiniste, gorske tekače, vztrajnostne športnike. Ob vsem tem sem ugotovil, da bi se lahko srečali in izmenjali svoje življenjske zgodbe ter skupaj ustvarili novo zgodbo ob 90-letnici vzpona na Triglav, ki so ga opravili naši predniki.«

Pred 90 leti so namreč predniki Igličevih – nekateri izmed njih so skozi generacije zamenjali priimek – osvojili naš najvišji vrh, 2864 metrov visoki Triglav. »Zgodba sega v leto 1924, ko se je šestčlanska družina Igličevih – mam'ca Liza, očka Tomaž, sinovi Slavko, Mirko in Marjan ter hčerka Jelka – povzpela na Triglav. V tej zgodbi je posebno zanimivo, da je imela mam'ca Liza kot edina odrasla ženska oblečene hlače,« razlaga Tomaž.

Srečanje potomcev pa je bilo konec letošnjega oktobra. Najprej so se zbrali v Mojstrani v Slovenskem planinskem muzeju, druženje pa nadaljevali v Hiši pri Kat'r na Dovjem. Ob ogledu muzeja so ugotovili, zakaj so imeli že njihovi predniki radi gore in zakaj se ta tradicija nadaljuje. Nekateri izmed udeležencev sploh delajo v poklicih, povezanih z naravo.

Dovje kot kraj pa ima za hčerko Jelko simbolen pomen in s tem tudi za udeležence srečanja.

Jelka Iglič, omožena Cimerman, je bila namreč operna pevka in je večkrat obujala svoje dovške spomine. Enkrat je v intervjuju omenila, da je ob svojem prvem vzponu na Triglav pri kapelici na Kredarici prisostvovala maši, ki jo je seveda bral Jakob Aljaž. Z domačini z Dovjega je Jelka obiskovala okoliške hribe, že kot deklica pa je ob večerih pela domačinom. Tako jo je nekega dne slišal tudi župnik Aljaž in jo dve leti kasneje povabil, da je na polnočnici na Dovjem zapela Sveto noč.

Tokratnega srečanja so se udeležile tri generacije, ki so vsaka za svojo mizo obujale spomine in ugotavljale, kako imajo v bistvu vsi radi gore, naravo. Najmlajša generacija si je ob koncu srečanja krajšala čas z izdelavo družinskega drevesa in ugotovili so, da imajo v svojih vrstah tudi Aljaža, ki je dobil ime po Aljaževem stolpu na Triglavu, saj je njegov oče dejal, da če bo imel sina, bo Aljaž. Aljažev oče sicer ne izhaja iz veje Igličevih, je pa ravno tako velik ljubitelj slovenskih gora. In med udeleženci srečanja so bili le redki, ki se še niso povzpeli na Triglav.