Spočetje

Vrnitev v rodni kraj, 2. del

»Mogoče je prav, da na tem mestu povem še to, kaj se je zgodilo s stricem Jožetom. Njegov zakon je bil jalov, žena, ki ni mogla več prenašati žalitev in trpinčenja, pa je leta 1943 naredila samomor. Utopila se je. Stric si izgube ni preveč jemal k srcu, saj si je že po treh mesecih našel drugo. A tudi s to ni imel sreče. Otrok ni in ni hotelo biti …«

Bilo je zgodaj jeseni, ko je Ida pri sosedovih pomagala pobirati krompir. Bilo ji je kakšnih štirinajst let. Ne več. Skupaj z ostalimi je od daleč gledala četo fantov iz bližnjih in daljnih vasi, ki so jih mobilizirali Nemci. Nekdo je povedal, da jih bodo naložili na vlak in odpeljali proti severu, menda na Dansko ali Nizozemsko, na urjenje.

»Pozno zvečer, vsi so že spali, le jaz sem bedela, ker sem v kuhinji ob soju ognja v štedilniku brala, nenadoma zaslišim pritajene korake pod oknom. Zelo sem se ustrašila, vseeno pa me je premagala radovednost. Pri zadnjih vratih sem se splazila ven in prej, preden sem zajela sapo, z glavo treščim v fanta, ki je čepel pri tleh in se je v trenutku, ko me je zagledal, sunkovito dvignil. 'Ida, lepo te prosim, skrij me!' je šepnil, ko me je prijel za roko. Njegova dlan je bila ledeno mrzla, pa saj ni bilo nič čudnega, bogvedi, koliko časa se je revež zadrževal po grmovju! V trenutku sem se odločila. V bregu smo imeli skopano klet, kamor smo shranjevali različne pridelke. V kotu je bilo naložene precej šare, s skupnimi močmi sva za njo naredila kotiček, ki je bil komaj dovolj velik za sedenje. V skopih stavkih mi je povedal, da mu je ime Janko in da se je odločil, da v nemško vojsko ne gre. Niti sanjalo se mi ni, v kaj se podajam, ko sem mu priskočila na pomoč. A je bil že na prvi pogled zaupanja vreden, zato mi tudi kasneje, ko sem mu na skrivaj nosila hrano, ni bilo žal. Nekoč me je zalotila mama, ko sem zvečer smuknila k njemu. Bila je zgrožena, bolj kot nevarnosti, da ga kdo odkrije, se je bala, da mi stori silo. Vso noč nisem spala, tako me je bilo sram njenih besed. Janko je zimo prebil pri nas, spomladi pa se je poslovil z obljubo, da se še vrne. Ob slovesu mi je izročil zapestnico, ki jo je izdelal iz tanke vrvice. 'Ko boš še malo kruha pojedla, pridem potem in se poročim s teboj,' je dejal, potem pa ga nisem več videla. Po vojni, ko se je bilo treba javiti na krajevnem uradu, pa se je o njem spet pričelo šušljati med ljudmi. Pripovedovali so, da je stopil pred komisijo in prednje na mizo položil dve pištoli. Ko so ga vprašali, zakaj ni šel v partizane, jim je odgovoril: 'Če bi se vsi skrivali, tako kot sem se jaz, bi bilo vojne hitro konec.' Nekateri so se ob teh besedah zasmejali, pa so jih potem za kazen vrgli iz komisije, drugi so slišano vzeli kot žalitev in so dosegli, da so Janka za leto in pol zaprli,« se spominja Ida.

A ko je bil fant spet na svobodi je prej, preden je šel domov, stopil do Ide in jo kar naravnost vprašal, če je pojedla 'že dovolj kruha', da se lahko poročita.

Poroka je bila zelo skromna, pravzaprav nenavadna. Idina mama, četudi se je bližala petdesetem letu, je spet skrivnostno zanosila. Svatje so se nasmihali, ko so zraven neveste opazili nosečnico.

»Tudi meni je bilo nerodno, a kaj sem mogla?! Tik preden smo se usedli na voz, da zapeljemo do cerkve, me je mama poklicala k sebi in mi rekla: 'Včasih v ženski zagori zelo močan ogenj. Če ga ne bi pogasila, ji posledice lahko udarijo na možgane.' Pojma nisem imela, o kakšnem ognju govori, k poroki sem namreč šla nedolžna, a ko se je mama pobožala po trebuhu, mi je bilo vse jasno. Zdelo se mi je, da je pravi trenutek, da jo vprašam, kdo je oče otroku, a je le zmajala z glavo. 'Pomembno je, kakšna je mati, ki otroka rodi,' je dodala, preden me je porinila skozi vrata, češ, sedaj pa pojdi, ženin te čaka.«

Po poroki se je Ida preselila na Jankovo domačijo. Ogromna hiša, ki ji tudi barbarsko opustošenje in uničenje ni prišlo do živega, je bila prazna. Mama je živela pri eni od hčera, oče je tik pred koncem vojne umrl, štirje bratje pa so se izgubili po svetu.

»Bilo je res strašljivo! Neznanci so poruvali okna iz sten, uničili so bohkov kot, potrgali deske s tal. Kamro, kjer sta spala ded in babica, pa so imeli za stranišče. Preden sem pospravila človeški drek, da ni več smrdelo, je trajalo več tednov.

Kar sama sva se lotila dotrajanih tramov. Strešno opeko, kar je je manjkalo, pa sva si ''sposodila'' na domačijah, ki so bile brez lastnika, ker so jih ali pobili ali so umrli v taboriščih. Lastnoročno sem skopala graben, po katerem je potem tekla gnojnica iz hleva na travnik. Napeljala sva tudi vodo, da sem jo potem imela v veži tik zraven kuhinjskih vrat.«

Z Jankom sta se imela zelo rada, a kaj, ko ni hotelo biti otrok. To ju je zelo čudilo, saj sta verjela, da je Ida vsaj toliko plodna kot njena mama, ki je vsakič, ko je 'počepnila', tudi zanosila. Bala se je, da jo je doletela usoda strica Jožeta.

»Poleg Lipeta sem pazila še na najmlajšega bratca Zdravka, saj sta zelo rada prihajala k meni. Mama pa je bila vesela, če se ju je znebila. Pravzaprav ji kaj dosti tudi nista pomenila. In potem se je zgodilo še nekaj: vrnil se je tudi oče! S seboj je pripeljal deklico, najmlajšo od otrok, ki jih je imel s Katico. Še danes mi je žal, da nisem bila zraven, ko sta si z mamo zrla v oči. Menda sta oba jokala in mama je bila takrat presrečna, da obeh fantkov, ki jih je rodila v očetovi odsotnosti, ni bilo doma. Oče je prinesel s seboj tudi precej denarja, tako da je mama čez noč postala gospa. Ni ji bilo več treba hoditi pomagat kmetom, z očetom pa sta doživljala ponovne medene tedne, ki so, jasno, spet rodili konkretne sadove. Žal so njuno ponovno snidenje precej zagrenile govorice, ki so očetu prihajale na ušesa. A je moral, hočeš nočeš, potlačiti moški ponos in se sprijazniti, da ima zelo živahno ženo. Zavedal se je, da če se umakne drugam, bo spet pričela loviti druge moške. Mama je kljub letom – imela jih je že dvainpetdeset – rodila hčerko, a tudi zanjo ji ni bilo dosti mar, saj se je otrok kmalu preselil k meni. Ne morem povedati, kako sem trpela! Dala bi vse na svetu, da bi lahko imela lastnega otroka, pa se to ni in ni hotelo zgoditi. Janko je bil zelo priden, domačijo sva spravila v red, v hlevu je bilo ravno prav živine, nič nama ni manjkalo – le otrok nisva imela. Potem pa me le pregovori, da se odpeljeva v Ljubljano, k zdravniku, da pregleda, kaj je narobe z mano. Mislila sem, da se bom v tla vdrla, ko mi je zdravnik – zelo siten in zadirčen je bil – ukazal, naj zlezem na tisto belo mizo. Vse me je bolelo, ko me je pregledoval, potem pa ukaže sestri, naj pokliče še moža. Ko smo bili spet sami, nama pove, da imam 'dvorogo maternico', ki naj bi bila razlog za najine težave. In potem – groza vseh grozot – je možu začel razlagati, kako mora leči name, da pa se mogoče vseeno posreči. Mislim, da so naju oba tiste besede pošteno zablokirale, da sva kakšen mesec živela kot brat in sestra. Še v oči si nisva upala pogledati. Potem pa Janko udari po mizi, češ, če se nisem bal zapora, se ne bom bal lastne žene. In me je odvlekel v spalnico in naredil tako, kot mu je bilo naročeno. In to – kot se je izkazalo čez devet mesecev – zelo uspešno!«

(Se nadaljuje)