Tujci

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 27. oktober 2014 / 10:25

Svet je postal zelo majhen. Ljudje menjajo bivališča, se selijo in gredo s trebuhom za kruhom. Danes se to zgodi hitreje, saj so takšne in drugačne poti bolj dosegljive in cilji bližje. Dokler so na poti samo starši, je manj prilagajanja. Ko pridejo z njimi v nove dežele še otroci, postane zadeva nekoliko težja. Človek si težko predstavlja, kako je biti tujec v novi državi, z drugim jezikom, z drugačno kulturo. Gledam ljudi iz bivše Jugoslavije, ki prihajajo k nam polni upanja, brez vsega, samo z rokami, ki bi delale. Na začetku so sami, kasneje se jim pridružijo žene in otroci. S seboj prinesejo najnujnejša oblačila, navade, običaje, najljubše recepte, strahove in svoj jezik. Včasih traja zelo dolgo, da se navadijo. Nekateri se ne navadijo. Mnogi zaživijo boljša življenja, nekateri samo preživijo. Le redki se vrnejo nazaj. Iz obljubljene dežele naj bi se vrnil samo, ko obogatiš … Ne vem, kako je biti tujec. Vedno sem bila samo turistka, kar ni enako. Človeka, ki pride, da bi zaslužil denar, gledamo drugače kot turista, ki napolni blagajno. Časi so takšni, da se vsak boji (in bori) za svoj obstoj in to se kaže tudi pri sprejemanju tujcev. Čeprav smo jih navajeni, se včasih še zgodi, da jih gledamo kot nebodijihtreba. Naš odnos do tujcev se kaže zelo mačehovsko tudi do otrok, ki pridejo k nam. Pomoč pri jeziku je dodeljena v tako skopuško odmerjenih urah, da bi komaj zadoščala za prvih štirinajst dni vključitve v šolo. Seveda je napisanih veliko lepo zvenečih besed, ki obravnavajo otroke tujce kot enakovredne, s poudarkom na poznavanju njihove dežele, kulture in tudi jezika. Celo ocenjeni so lahko drugače ali neocenjeni napredujejo v naslednji razred. Kar je absurd, saj je to podobno, kot če bi preskočili razred. Kaj naj počnejo v naslednjem razredu, če se učna snov nadaljuje in navezuje na prejšnjo? Ne moremo z otroki delati kot z objekti projekta, ne z našimi ne s priseljenimi. Zato bi morali zavzeti neke boljše sistemske rešitve, ki bi vključevanje teh otrok postavile na enakovreden izobrazbeni nivo, z upoštevanjem njihovega nepoznavanja jezika. Če pogledamo stopnje znanja po evropski jezikovni lestvici, se začnejo z osnovno ravnjo, sledi pa ji še pet stopenj poznavanja in uporabe jezika. Za lažje predstavljanje si zamislite, da s prvo stopnjo poznate nekaj osnovnih fraz za vsakodnevno sporazumevanje. Postaviti znate nekaj vprašanj in nanje tudi odgovoriti. V tej začetni stopnji že poznate uporabo različnih časov, napišete nekaj obvestil in se znajdete za preživetje. Koliko časa bi potrebovali na Kitajskem, da bi osvojili prvo stopnjo? Koliko vsakodnevnega učenja bi bilo potrebno, da bi se pogovarjali samozavestno in avtonomno? Kdaj bi se lahko vključili v razprave in v njih zagovarjali svoje mnenje? Brali knjige in jih razumeli? Se spopadli s podatki o kitajskih pesnikih, o njihovi zgodovini, o njihovi deželi? Ali bi razumeli nekega Wang Yuchenga? In sedaj si predstavljajte, da sedite v šoli s kitajskimi sošolci, dobite kitajske učbenike in vam rečejo, da vam bo učiteljica pomagala deset, dvajset ur, da se boste lahko naučili njihovega jezika. V tem času pa delajte domače naloge in se učite. Kako težko je v naši domovini biti že slovenski učenec, zaradi balasta, ki smo ga navlekli v učne programe. Ne morem si predstavljati, kakšna mora je to za učence tujce. Gledati v besede, ki nič ne pomenijo. V šolo pridejo otroci brez osnovne ravni jezika, pričakujemo pa od njih vsaj tretjo stopnjo uporabe jezika. Kar pomeni, da naj bi razumeli zahtevnejša besedila, tekoče govorili jezik in bili pri tem učinkoviti, razumljivi in smiselni. Vsako leto se vključi v naš šolski sistem približno tisoč otrok tujcev. Želim si, da bi vsi, ki jih srečamo, v njih najprej videli otroke. Majhne in velike otroke, ki pogrešajo domače dvorišče, babice in pesmi, ki jih pojejo v njihovih cerkvah. Otroke, katerih mame običajno ne poznajo našega jezika in se ga morajo tako kot oni šele naučiti. Otroke, katerih očetje delajo na gradbiščih in tudi tam govorijo svoj jezik. Spoznajmo najprej otroke. Šele potem jih postavimo v vlogo učencev.