Kaj pa tisti vmes?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 25. oktober 2014 / 21:10

Zdaj jo pa imamo – novo oblast! To nedeljo so ponekod v drugem krogu izvolili še preostale župane in zdaj je vsa zakonodajna in izvršilna oblast v državi na novo izbrana. Dobili smo 212 na novo izvoljenih županov in občinskih svetov, še prej pa nov državni zbor, novega predsednika vlade in novo vlado. »Stara« je le tretja, sodna veja oblasti, ki se generira drugače, sodniki so izvoljeni v trajni mandat. Tako je to, če gledamo na te reči formalno. Vsebinsko pa se že kaže, da ne bo nič bistveno drugače. En minister je že odstopil, ministrski predsednik, ki je obljubljal vlado na ravni načel, že sklepa kompromise, tudi gnile. Nadaljevanka z Janezom Janšo v glavni vlogi se nadaljuje, odvzem poslanskega mandata je bila le ena od epizod …

A to, za kar gre v gornjem odstavku, so le vrhovi oblasti. Ti so visoko in se vsaj po vsakih volitvah nekoliko prezračijo. Kaj pa vse tiste plasti oblasti, ki so vmes med državljani volivci in izvoljenimi vrhovi oblasti. Vsa državna in vse občinske uprave in še marsikaj. Ko to pišem, se spomnim, kaj in kako mi je o teh rečeh pripovedoval Peter Hawlina, ki je bil v letih 1990–1994 škofjeloški župan, takrat se je reklo še predsednik skupščine občine. Šlo je za to, da je sprva hotel nekatere reči spremeniti, a je naletel tako rekoč na totalno blokado svojih pobud v tedanjem občinskem aparatu, ki naj bi mu bil podrejen. Zdaj je verjetno marsikaj drugače, župani so izvoljeni neposredno in imajo večja pooblastila. A logika aparata in aparatčikov je gotovo še vedno enaka. Od državnega zbora dobivajo zakone, od vlade in minis­trstev odloke in podobno, a potem vse to premeljejo po svoje. Na drugi strani pa smo državljani, ki te reči spoznavamo, kadar kaj rabimo. Zadnje čase opažamo veliko večjo prijaznost uslužbencev, s katerimi prihajamo v stik, ko rabimo osebne dokumente, to gre zdaj hitro in brez komplikacij. Ko pa rabimo kaj bolj zahtevnega, se začne »postopek«, ta pa lahko traja dolga leta. Zelo do­bro poznam nekoga, ki je leta 2002 »podal vlogo«, da bi rad spremenil namembnost ene majhne parcele – da bi na njej postavil gospodarsko poslopje. Ker pa je bila ta parcela v območju zavarovanih kmetijskih zemljišč, on pa po statusu ni bi kmet, se je zadeva zakomplicirala. Ko bi mu vsaj takoj odgovorili, da sprememba ni mogoča. Ne, vloga je šla z občine na kmetijsko ministrstvo v Ljubljano, od tam po so ga po sedmih letih pozvali, naj vlogo dopolni. Potem so rabili še štiri leta in nato po skupaj enajstih letih (2013) sporočili, da sprememba ni mogoča. Pri čemer ne gre za to, da bi bil eden od uradnikov ali več od njih tako zlobni; gre za »logiko« funkcioniranja celega sistema.

Drugi znanec, ki je na te reči še posebej gorak, venomer ponavlja tale predlog: da bi morala neka nova vlada (katera?) enostavno razglasiti, da se tega in tega dne opolnoči cel aparat razpusti, v istem trenutku pa na novo ustanovi, a z vsaj polovico manj zaposlenih. Take vlade seveda ni bilo in je ne bo. Nekaj takega se je zgodilo leta 1945; takrat so prišli novi kadri iz gozdov in iz palač nagnali tiste pred njimi; a tudi takrat je večji del aparata ostal, porezali so le vrhove. Seveda, saj novi oblastniki niso bili kos administrativnemu delu. Birokracija je tudi stroka. V letih 1990–1991 se ni zgodilo niti to, takrat so se dejansko zamenjali le ministri in njihovi najožji sodelavci, ves aparat iz socializma in enoumja pa se je čez noč odlično znašel v kapitalizmu in pluralizmu. Zato tudi po vseh letošnjih volitvah ne bo nič drugače.