Od 'lublanca' do blagovne znamke

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / petek, 24. oktober 2014 / 12:03

Lani je postal polnoleten, letos bo spremenjen v pričakovanju nove rekordne udeležbe.

Ljubljana - Ljubljanski tekaški maraton je postal blagovna znamka. Volkswagen ga je vzel za svojega, drugi čakajo v vrsti; tisti, ki so že zraven, si manejo dlani. Torej gre za blagovno znamko, v katero se splača vlagati in zaradi katere veliko dobiš nazaj.

Ljubljanski maraton smo dobili kasneje kot državo. Prestolnica se je z zamudo spomnila na svoj osnovni rekreativni rekvizit. Pa vendar jim ne gre zameriti. Pred osemnajstimi leti so naokoli tekali zgolj čudaki, ljudje, ki so jih normalni prezirali z besedami, da bodo zdravi umrli. Leta 1996 je bilo v Sloveniji ravno toliko rekreativnih tekačev, kot je bilo leta 1986 džogerjev. Obstajal je maraton v Radencih, vendar je bil skoraj v celoti rezerviran za profesionalne oziroma amaterske tekmovalce. Razvitejši del Evrope, tisti, ki jim v devetdesetih letih ni bilo treba v rove s puško v roki in ubijati za svojo lastno zemljo, so množično tekali že takrat, ko v naših športnih prodajalnah ni bilo tekaških copat. Lahko si si kupil košarkaške, nogometne, teniške in take za v disko, tekaške pa skoraj da niso obstajale druge kot Adidasove 'silverstarke'. Ampak, meje niso bile neprehodne in Italija je sredi osemdesetih veljala že za tekaško osveščeno republiko, nekateri pa smo poleg kave in kavbojk tam kupovali tudi posebne čevlje za tek. Posebne, da. Leta prostega teka med osamosvojitveno vojno in prvim prestolniškim maratonom so bila aktivna za peščico tekaških navdušencev. Točno se je vedelo, da se mora nekaj zgoditi, ni se pa znalo. Organizatorju so za podlago prvega 'lublanca' služile izkušnje majskega teka trojk, ki se ga je udeleževala že množica teka željnih.

673

Šeststo triinsedemdeset se jih je pojavilo na startu prvega Ljubljanskega maratona. Maraton je preteklo sto šestinštirideset moških, osem žensk. Med tistimi, ki vse radi počnejo na pol, je polmaraton preteklo dvesto šestinsedemdeset moških in enainpetdeset žensk. Organizirana je bila tudi sedmica, sedemkilometrska razdalja, ki jo je preteklo sto trideset moških in triinšestdeset žensk. Dobro se spominjam prvega maratona in dobro se spominjam, da smo vsi, ki nismo tekli, osupli, da je sploh toliko ljudi startalo, kajti dobro je bilo videti, da so poleg profesionalcev na startu tudi rekreativci! Danes se to sliši smešno, zelo smešno, vendar v tistem jutru videti toliko tekačev na kupu je pomenilo, da so vsi stopili iz sence. Prišli so, pokazali so se, tu so in zdaj jih boste videli teči. Vse skupaj me danes spominja na prvo Parado ponosa. Homoseksualci so se končno pokazali, odprli, tu smo, sprejmite nas ali ne … Vsaj še enkrat toliko, kot jih je startalo, je prikritih tekačev stalo ob trasi, samo zato, ker si niso upali na start. Običajnih spodbujevalcev ali navijačev ob cesti praktično ni bilo. Da je prestolnica dobila svoj maraton, je bilo samoumevno, čeprav je večin strokovnjakov trdila, da se v takem mestu lahko naredi zgolj najbolj suhoparen in dolgočasen tek v Evropi. Imeli so prav, ampak srečo imamo, da v tej državi ne živijo samo nergači, ki bi ne storili ničesar, imeli pa vse. Določeni ljudje so vztrajali, naredili maraton, ki je vseboval zloglasna dva kroga, kar v tekačevih možganih pomeni enako kot samomor. Pa vendar … Ljubljana je prestolnica, vsako glavno mesto ima svoj čar in Ljubljana ga je imela tudi pred Zoranom Jankovićem. Težko boste sicer našli fotografijo s prvega, mogoče tudi z drugega maratona, ampak obstajajo. Ne vem, če je prvi prestolniški maraton kriv za tekaški plaz, ki se je utrgal tistega leta in se ni ustavil do danes. Življenjski slog v razviti Evropi, ki je skušala vsrkati tudi Slovence, je največji krivec, da danes ljudje vsevprek tečemo. Danes, ko pogledamo na koledar tekaških prireditev na naši strani Alp, najprej pomislimo na obubožanje naših denarnic, kajti tekač mora biti danes bogat, da si privošči vse te drage startnine. Da. V Sloveniji ljudje danes drago plačujemo, da lahko tečemo …

19.170

Lanskega oktobra je na Volkswagnovem Ljubljanskem maratonu teklo 19.170 tekačev. Maraton je preteklo 1187 tekačev in 245 tekačic. Polovičko pa si je vzelo kar 4024 tekačev in 2326 tekačic. Ampak to seveda še ni vse. Poleg teh dveh razdalj je možno preteči še desetko, osnovnošolski maraton, srednješolskega, lumpijevega in revijalnega. Skozi vseh osemnajst ponovitev je iz leta v leto število udeležencev naraščalo. Osip se je zgodil le pred dvema letoma, ko je ravno na dan prireditve zapadel prvi sneg, zato je skoraj dva tisoč tekačev ostalo na suhem. Pa vendar, 'lublanca' se ne teče zgolj zaradi splošno dobrega psihofizičnega počutja, rezultata, osebne zmage in podobnih razmišljanj, ampak tudi, ker je postal legenda. Tekači smo v osemnajstih letih postali ponosni na Volkswagnov Ljubljanski maraton in ni ga vremena, ki bi nam preprečil biti del njega. Pa tudi, če smo polovičarji ali ekshibicionisti. Letos bodo maratonci končno tekli samo en krog, kar bo najverjetneje marsikaterega tekača opogumilo, da iz polovičarja nastane zaresni maratonec, torej tisti, ki zmore tistih nekaj več metrov od dvainštiridesetih kilometrov.

20.000

Organizator letos pričakuje več kot dvajset tisoč tekačev. To je številka, ki maraton že uvršča med največje v Evropi. To je številka, ki priča, kako je ta rekreacija popularna in pomembna za Slovenijo. Lahko ta številka še naraste, do kam lahko seže?