Telesna in mentalna aktivnost

V jeseni življenja se moramo spraviti sami s seboj.

Če sta upokojena oče in mama telesno aktivna, hodita na sprehode, skrbita za vrt, se veselita skupnega preživljanja prostega časa in srečevanja z drugimi upokojenci, je to lahko pomirjajoče za njune odrasle otroke, ker jim ni treba skrbeti za življenjski elan staršev in se lahko mirno posvetijo svojemu življenju. Za takšne starše je značilno, da so poleg telesne aktivnosti zelo mentalno aktivni, kar pomeni, da so odprti v odnosih, da so veseli in da imajo čas, ko se lahko srečujejo z drugimi.

Za takšno držo je potrebno, da človek vse življenjske etape poveže v celoto, naredi neke vrste pregled svojega življenja in se spravi s samim seboj, če mu katera stvar v življenju ni uspela, sicer nezavedno to nezadovoljstvo projicira v ljudi okrog sebe in se ga ti zato nehote bolj izogibajo, kot bi se ga sicer. Takšno nezadovoljstvo je lahko tudi povod, da je nekdo pretirano telesno aktiven, če mu telo to dovoljuje, ker je morda to edini način, da aktivira parasimpatični del avtonomnega živčnega sistema, ki človeka pomirja.

Zapolnjevanje notranje praznine

Druga oblika nadomestnega pomirjanja, če človek ne naredi omenjene integracije, notranje sprave s samim sabo, je iskanje vedno novih vznemirljivosti, za katere upa, da bodo izpolnile notranjo praznino, pri čemer obstaja nevarnost, da s tem zanemari najbližje. Primer takšnih starih staršev so ljudje, ki tarnajo, da pri vzgoji otrok nikoli niso imeli pomoči lastnih staršev, in enako zdaj pripovedujejo njihovi odrasli otroci pri vzgoji lastnih otrok. Gre za medgeneracijski prenos vzorca, ko so starši povzročili zavrženost in prezrtost.

Neustrezna skrb za odraslega otroka

Tretja oblika aktivnosti je lahko oblika »prisilne« aktivnosti oziroma starševstva odraslim otrokom, ko to že zdavnaj ni več potrebno. Govorimo o t. i. hotelu mama, kjer morajo starši skrbeti za odrasle otroke, ki se ne znajo ali ne uspejo ali nočejo vključiti v družbo. O tem fenomenu pogosto slišimo, da je krivica do staršev, kar je lahko čisto res, vendar praksa kaže tudi drugačno sliko, ko se otrok nezavedno žrtvuje, postane grešni kozel v družini, kar pomeni, da ponudi staršema možnost, da se bolj ukvarjata z njegovo neodgovornostjo in neuspešnostjo kot z lastnim zakonom ali lastnim nezadovoljstvom. To tudi pomeni, da gre otrok od pomirjenih staršev, od staršev, kjer ni nekih bolečih tabujev ali potlačenih ter nerazrešenih družinskih skrivnosti, laže od doma in funkcionalno zaživi v svetu (in se tudi rad vrača domov na obisk).

Upokojenci nimajo časa

Omenil bi še eno področje, ki je povezano z aktivnostjo starejših ljudi. Velikokrat je mogoče zaslediti začudenje ob tem, da mnogi upokojenci nimajo časa, čeprav tega ni težko razumeti. Verjetno ima vsakdo kakšen konjiček ali področje, ki bi mu želel posvetiti več pozornosti, a nima časa, ta čas lahko najde šele v poznih letih življenja. Zato smo lahko veseli, če naši upokojenci prekipevajo od angažiranosti, telesne in mentalne, da so vitalni in prispevajo za družbo. Ogromno dobrodelnih, vaških in drugih organizacij sloni na ramenih upokojencev. Najbolj smo jim lahko hvaležni za poslanstvo, ki ga ne more nobena skupina bolje uresničevati kot prav oni, to je pomirjanje. Zaradi življenjske mo­drosti in številnih soočenj z življenjskimi preizkušnjami so lahko najboljši »amortizer« in regulator oziroma pomirjevalec dogajanja in ljudi okrog sebe. Zato se večina tudi rada spominja trenutkov, preživetih z dedki in babicami.

Prvi korak

Naj na koncu še dodam, da naj nihče ne čaka, da ga bo kdo prišel obiskat in se z njim družil, temveč naj vsak med nami, četudi je v poznem življenjskem obdobju, ohranja aktivnosti v vabljenju in v prijaznosti, ko nas drugi obiščejo.